Vesno Milek, ki se ji ime prav lepo staroslovansko poda k njeni temperamentni naturi, sem prvič srečal sredi devetdesetih prejšnjega tisočletja v takrat še zelo živahnem in kultnem hramu KUD Franceta Prešerna. Ta je bil osišče kulturne in premišljujoče progresije tistega časa in je danes simbol bolj ali manj mentalno in finančno precej osiromašene slovenske kulture, poznane precej tudi po zavisti do naprednih, uspešnih in prodornih, zameri, pritlehnem maščevanju in prekipevajočem malomeščanstvu, tekmi, kdo bo koga z rovnico po hrbtu in kdo se bo bolj pohvalil, da mu je uspelo v tujini. Toda za Vesno Milek se zdi, da je antipod naštetim vrlinam, ki se velikokrat sphajo v zadušljivih malih kulturah, in gre zagotovo za žensko s posebno držo in prenikavim, jasnim pogledom na ustvarjalni svet in semantično magmo, ki se kotalika po njeni glavi in svetu okrog nje, ki ga opazuje z velikimi in prodornimi očmi, da se gotovo veliko gobezdavim možakarjem zašibijo kolena.
Z atributi motila intelektualce
Vesna Milek je ženska z Ž, to je jasno večini slovenskega življa, čeprav se o njej, tako kakor pri vseh ljudeh, ki so nekoliko bolj na očeh, vedno znova mečkajo mnenja, taka in drugačna, od cenenih modrosti do filigranskega žokanja pod pas, pa tudi pozitive med ljudmi o njej nikakor ni malo. Vesnini atributi so nemalokrat zmotili nečimrne in verjetno impotentne ter nadute intelektualce, da so ji prisodili kakšno kritično opazko preveč. To je bizarno in smešno, če izvira iz mišljenja, da ženska, ki se pojavlja tudi na rumenih naslovnicah zaradi stasa, ne more biti pametna in pismena, kakor da šarmantni in privlačni ljudje ne zmorejo lucidnosti.
O Vesni, ki je svet prvič obiskala v sedemdesetih v bližini Cerkniškega jezera, veliko pove njeno delo, ki ga prav tako zaznamuje ženstvenost, če zapopadeno njeno literarno ustvarjanje, novinarsko delo, igralske izlete in dolgoletne voditeljske poizkuse in preizkuse v različnih medijih, predvsem so opaženi tisti televizijski, jasno, narod to najprej vidi. »Zoprno je edino to, da mi še vedno ni vseeno, kaj govorijo ljudje,« pravi Vesna, kar lahko jemljemo kot skrb za lastno podobo v prostoru, ki je majhen in utesnjen in zato toliko bolj pritlehen, tračarski, rovatorski in bedasto zazankan, lahko pa si mislimo tudi, da Vesna dejansko popolnoma senzibilizirano hodi skozi življenje in jo lahko zaboli še tako majhna bodica, pri čemer vemo, da najbolj zasmrdijo tiste umazanije iz pralnega stroja, ki so iz trte izvite.
Literarni vulkan strasti
Poseg Vesne Milek v slovenski medijski in umetniški prostor je od nekdaj multipraktičen. Njeno delo je povezano z besedami, kar je spoznala že zgodaj, saj se je sredi dvajsetih že preizkušala v pisanju poezije in kratkih, senzibilnih liričnih zaklinjanj v prozi, ki so kmalu prerasla v prvi roman, hkrati pa je želela uspeti kot igralka in novinarka. Že takrat je bilo jasno, da bo ob tako razvijajočem se negovanju lastnega talenta postala samosvoja slovenska novinarka, kar je zaradi prenikavih in pogumnih intervjujev z leti in kilometrino tudi potrdila in utrdila.
Znotraj pisane besede, ki se Vesni očitno najbolj prileže in ji kot ustvarjalki tudi ustreza, pa posebno mesto zavzema leposlovje. Njena romana Kalipso in Če ter knjiga kratkih zgodb Razpoložena za Pariz so empiričen dokaz literarnega talenta Milekove, ki se je danes že dobro uveljavil na slovenski literarni sceni, sploh pri bralcih, saj gre za eno bolj branih in prodajanih slovenskih avtoric, ki zaradi geneze svojega dela zna dobro tudi z mediji. Njeno pisanje je nekakšen vulkan strasti, podkleten z bogatim jezikom in metaforiko, kar zagotavlja, da beremo literarno izobraženo avtorico, ki ji gre od rok tudi natančno izrisana fabula in spretno izpisana karakterizacija likov, čeprav za marsikoga tudi preveč oslajena. Napiši, da si me ti spodbujal k pisanju in bil navsezadnje eden mojih prvih urednikov, mi je rekla zadnjič; potem sem začel razmišljati, kaj naj si mislim o tistih letih in njenih prvih proznih poskusih, vendar se navkljub napenjanju možganske žolice in rovov v njej nisem mogel domisliti nič drastičnega, kvečjemu to, da sem takoj vedel, da tista gora rokopisa, iz katerega je nastal njen prvi roman, ne gre stran, da tega ne bom vrgel v smeti ali v peč, čeprav se mi zdi, da je bila pomlad pred dvajsetimi leti, 1996.
Nemara je jasno, da v teh knjigah vidimo Vesno samo: Vesno, kako hodi po Parizu, Vesno, ko srka kavo v Stari Ljubljani, Vesno, ki išče pravega moškega, Vesno, ki ljubi, Vesno, ki je ni sram lastne strasti, Vesno, ki je žalostna in Vesno, ki ni samo privlačna, temveč tudi specifična ženska, širokega viziranja sveta. In z veliko boemskega zaklinjanja v svoji mentalni arhitekturi. Pa tudi Vesno, ki se zna upreti, Vesno, ki je škorpijon, a je rojena dan prehitro, da bi bila v tem astrološkem znamenju, čeprav se želo pogosto obrne proti meni, kakor pravi sama.
Vesninih 100 in več igralskih minut
Čeprav se ji na AGRFT nikoli ni uspelo vpisati, je igrala v več filmih in predstavi pokojnega režiserja Tomaža Pandurja 100 minut; ta ji je za slovenske razmere prinesla veliko slavo, saj so mediji množično pograbili njeno poljubljanje z žensko, kakor da bi bilo to nekaj, kar krši vsak moralni kodeks – domača folklora pač, ki ženski, ki je slovela kot tista, kjer se pasejo vsake moške oči, nikoli ne bi pripisala, da bi se lahko zalizovala z žensko, pa čeprav v gledališki predstavi.
Nazadnje ji je uspelo s knjigo Cavazza, kjer je izrisala portret slovenske igralske legende Borisa Cavazze in dokazala, da je spretna biografinja, knjiga je postala pravi hit in bila prevedena tudi v srbski jezik. Boris Cavazza je bil tudi gost njene najnovejše oddaje Od blizu, ki jo producira RTV. Gostje te oddaje so med drugim bili tudi predsednik vlade Miro Cerar, Jan Plestenjak, Alojzij Uran in igralec in imitator Klemen Slakonja. Na oddajo se je najprej usul plaz kritik in potvarjanj njene izjave, ki je v bistvu parafraza izjave Radeta Šerbedžije v filmu Una, da če hočeš dober intervju, moraš spati z intervjuvancem, kritiki so pisali raznorazne modrosti, kar se pri ljudeh, ki sami ne ustvarjajo, tako ali tako godi ves čas in vso zgodovino. Od blizu, niz intervjujev ena na ena, kar je izjemno zahtevno delo, sploh če gre za intervjuje z ljudmi povsem različnih provenienc in izobrazb, enih nadutih, drugih modrih in tehtnih, od rumenih popularnežev do Cerarja, prinaša neizogibno Vesnino noto senzibilnega, sproščenega in humorno-resnega intervjuja, ki pa je vendarle njeno endemično delo. Vesna je Vesna, ena redkih tukajšnjih medijskih osebnosti in ustvarjalk, ki skuša in se trudi združiti vse: lepoto, dano iz genov, lepoto, ki jo daje njena energija, in izvirno ustvarjalnost, ki je danes med tukajšnjimi griči že postala pregovorna in zanesljiva in svoja. Vesnina.
