Zagotovo ni razlog zgolj gledanost, to ni edini kriterij, ki nam je pomemben. Ga pa nikakor ne ignoriramo. Morda bi si oddaja zaslužila priložnost, da se spremeni, zraste, a se nam je zdela odločitev o umiku bolj modra. O vseh oddajah, ki jih ustvarimo, imamo vedno določena pričakovanja, kriterije. Ob gledanosti upoštevamo tudi imidž oddaje, ugled v javnosti, ali doseže svojo ciljno publiko. Ne moremo na primer pričakovati, da bo oddaja Aritmija dosegla enako gledanost kot Slovenski pozdrav, saj ne nagovarjata istega občinstva, sploh pa ne enako širokega. A kljub vsemu menim, da je televizija medij, ki mora vedno znova sprožati nove, sveže oddaje. Seveda s tem tudi tvegamo, da bodo nekatere od njih neuspešne ali manj uspešne, kot smo si želeli.
Kje je spodnja meja gledanosti, ki jo mora razvedrilna oddaja doseči v najbolj gledanih terminih?Težko je biti natančen, saj na to vpliva veliko dejavnikov. Vsi si želimo, da bi osrednje večerne oddaje dosegle okoli deset odstotkov vseh gledalcev. To so zelo visoke gledanosti, do katerih ni lahko priti, zato upoštevamo tudi delež gledalcev, ki zvečer sploh gledajo televizijo, pa tudi ponudbo konkurence. Oddaja Ne se hecat' take gledanosti žal ni dosegla. Potem so tu še druge težave, ki so s to oddajo prišle v paketu, pa jih zdaj ne bom pogreval. Poleg gledanosti mora oddaja v razvedrilnem programu postati nekakšna blagovna znamka, si pridobiti pozitiven imidž. Za oddajo Ne se hecat' smo naredili vse, da bi uspela, a se to ni zgodilo, zato smo jo umaknili s sporeda in to ni nobena tragedija. V bistvu bi se to na televiziji moralo zgoditi večkrat. Pa ne samo v našem uredništvu.
Pa je realno, da se v takšno oddajo vloži 450.000 evrov?Naj se sliši še tako čudno, za resno in ambiciozno oddajo to ni kak poseben denar, vprašajte komercialne televizije, koliko jih stanejo oddaje. Televizijska zabava je draga. V tujini se zmeraj malo muzajo, ko jim omenimo naše skromne proračune in večina oddaj nam je tudi zato nedosegljiva, čeprav bi jih radi delali. A se zavedam, da mora biti denar smiselno porabljen ne glede na višino proračuna. Mimogrede, na razvedrilnem programu smo delali že dražje oddaje, pa se o tem nikoli ni govorilo. Bilo bi pošteno, če bi kdo razložil, kako pridemo do teh številk. Z denarjem, ki ga dobimo, plačujemo tudi produkcijo – kadar nam televizija ne zagotovi svoje produkcije, jo plača oddaja. Celo ekipo na terenu, od luči do agregata in kamer – vse to smo morali najemati, ker v hiši kapacitete pač niso bile na voljo. Oddaja Vse je mogoče, ki jo bo nadomestila, bo k sreči stala manj, saj se bo vse dogajalo v studiu. Hočem pa reči, da oddaja, ki jo naredijo redno zaposleni z notranjo produkcijo, še ni zastonj, čeprav zanjo ne porabimo veliko denarja. Ali je res zastonj, pa presodite sami. Sam bi sicer najraje videl, da bi čim več storitev in kadrov dobili v hiši, a žal niso vedno na voljo, ko jih potrebujemo. Za oddaje na ključ, ki bi jo v celoti izdelali zunanji producenti, pa tako ali tako ni denarja, čeprav bi to bila prava pot, predvsem za razvedrilo.
Prej sva govorila o standardih. Če pogledamo oddajo 10 domačih, ki je lestvica videospotov narodno-zabavne glasbe. Tu gre za spote z zelo plitko, mestoma celo seksistično vsebino, da o nizki kakovosti produkcije niti ne izgubljava besed.S tem se ne morem strinjati. S produkcijo teh spotov se sicer podrobno ne ukvarjam, a hkrati nisem žrtev predsodkov. Uredništvo Slovenskega pozdrava skrbi za to lestvico, ki išče gledalce ob dopoldnevih in je naletela na dober sprejem. S predvajanjem tovrstnih spotov bomo morda spodbudili ustvarjalce, da bodo še bolj pazili na kakovost in nam omogočili selekcijo. Nekje je treba začeti. Kot sem videl, so spoti, ki se snemajo danes, bistveno drugačni od spotov iz preteklosti, ki jih je snemala še naša televizija, in narodno-zabavna scena doživlja preporod tudi na tem področju. Ljubitelji narodno-zabavne glasbe so za naš program pomembni in iščemo nove poti do njih, tudi do mladih. Seveda pa se zavedam, da ta lestvica ni pogodu gledalcem, ki na televiziji iščejo urbano kulturo. Zanje imamo druge oddaje.
Točka, ki je namenjena pop glasbi, je na sporedu sicer večkrat, nima pa voditeljev oziroma gre zgolj za lestvico spotov. Bomo še kdaj dobili oddajo, kot so bile Videospotnice?Težko je reči, da je Točka namenjena le pop glasbi. Večinoma že, ampak te žanrske oznake so tvegane. To je večna debata. Za nekatere je pop Gal Gjurin, za druge Rebeka Dremelj. Predalčkanje glasbe je sicer nacionalni šport, a na televiziji moramo najti dovolj prostora za čim bolj raznoliko glasbeno ponudbo. Se mi zdi, da je tisti pop, ki pritegne največ gledalcev, še na najslabšem. Na eni strani imamo Aritmijo, na drugi Slovenski pozdrav, vmes pa Vikend paket in Točko. Ni mogoče pokriti celotnega spektra popularne glasbe, imamo premalo oddaj. Si pa želim, da bi imeli prihodnje leto eno svežo oddajo o pop glasbi. Treba bo počakati na pravi čas in denar. Prihodnje leto bomo namreč delali z manj denarja kot letos, torej bo treba denar razdeliti zelo premišljeno. In ko je denarja manj, je zmeraj kdo prikrajšan. In večina težav se začne prav pri denarju.
Ljerka Bizilj je govorila, da na televiziji, tu je imela sicer v mislih informativni program oziroma TV-dnevnik, manjkajo prepoznavne osebnosti. In vendar se tudi v razvedrilnem programu obrazi hitro menjajo.Seveda, vsi iščemo dobre in prepoznavne obraze, ki bodo nosili program. To je ena največjih skrbi urednika. Na našem malem trgu je to izjemno težko in zato je pred kamerami tudi nekaj povprečnih ljudi. V dobri veri smo v iskanju novih obrazov lani naredili avdicijo. Kolegi so me sicer opozarjali, da se danes z avdicijami težko najdejo pravi ljudje, saj se nanje najboljši ne prijavljajo. In res je tako. Zato jih je treba iskati drugače in predvsem biti ves čas na preži. Na javni televiziji so kriteriji najbrž strožji, želimo si ljudi, ki imajo artikuliran govor, ki so izobraženi, imajo svoje mnenje, so osebnosti z vsebino in za gledalce zanimivi. Pogojev je veliko in težko je vsem ustreči.
Izpostavljen je tudi primer Miše Molk, ki je nekakšna blagovna znamka nacionalke, a je že več let brez oddaje oziroma ostaja tako rekoč neizkoriščena.Tu ne bom prav zelo zgovoren, saj je težava večplastna in nikakor tako enostavna, kot si predstavljate. Sicer pa Miša na lastno željo že kako desetletje ni zaposlena v razvedrilnem programu, prav tako pri nas že skoraj petnajst let ni naredila nobene oddaje, zato mi tega ni treba komentirati.
