Težko bi rekli, da na alpskih prisojah gojimo posebej veliko ljubezen do Korejcev in njihove kulture. Res pa je, da bi še težje dejali, da ljudi s tega s plotom razpolovljenega polotoka ne maramo. Enostavno tam so in nam z južne strani plota prodajajo televizorje in poceni avtomobile in jedo pse. Oni s severne strani plota predvsem slednje, če je verjeti britanskemu jutranjiku Independent, ki je sredi avgusta poročal, da je severnokorejska vlada namenila nekaj pozornosti zdravju svojih državljanov in začela promovirati zdravo hrano. Med delikatese za ohranitev zdravja so uradniki uvrstili pasje meso, saj naj bi imelo več vitaminov kot piščančje, goveje, račje in svinjsko skupaj. Vlada je bila v pismu državljanom izjemno nazorna in jim je svetovala pripravo od začetka do konca, tudi glede tega, kako ubogo živalco uloviti, dobro »zmasirati« in, no, saj veste, kako se iz živinčeta stori klobase. Ampak dovolj o tem. Če ste že skoraj nehali brati, prepričani, da vam za večerjo svetujemo sosedovega Flokija, kar mirno in brez skrbi. Zagrizli bomo v zelje.

Na celotnem Korejskem polotoku je namreč že tisočletja specialiteta številka ena kimči, fermentirana jed iz kitajskega zelja, čebule, redkve, ostre paprike in številnih drugih sestavin. Bolj ali manj pikantna jed je v Koreji in po svetu tako popularna, da jo ves svet povezuje s Korejci na podoben način kot Italijane s špageti oziroma pico ali Nemce s kislim zeljem in pečenicami, Francoze s sirom in Indijce s karijem. Ko je Koreja med vietnamsko vojno priskočila na pomoč Američanom, je korejski predsednik Park Chung Hee od ameriškega Lyndona Johnsona zahteval, naj imajo korejski vojaki na fronti vselej na voljo dovolj kimčija, saj je »ključnega pomena za dviganje morale vsakega Korejca«. Tako so jed spoznali tudi Američani, ki si s kimčijem obložijo tudi sendvič ali celo svoj tip pice. In glede na to, da gre za precej dodelano različico kislega zelja, ni razloga, da kimči ne bi teknil tudi našemu človeku. Za Korejce obrok brez kimčija, ki spada v mednarodno družino vložene zelenjave, enostavno ne bi bil popoln, v resnici si ga ne morejo niti zamisliti. Približno tako kot pri nas ne gre brez krompirja in kruha. Zanimivo je, kako na veliko so korejske razširjene družine nekoč to jed pripravljale. Naenkrat so za kimči porabili po 100 glav zelja, ustrezne pa so bile tudi količine drugih sestavin. Družina, prijatelji in sosedje so se tako zbrali najprej v eni hiši, da bi pomagali, nato pa so skupaj odšli k naslednji družini in tako naprej, dokler ni bilo za ozimnico poskrbljeno v vsej vasi. Nekatera korejska podjetja svojim zaposlenim še dandanes delijo nekakšne bone za kimči, da lažje poravnajo velike izdatke ob nakupu vseh sestavin za zimski kimči.

Lahko bi dejali, da kimči na neki način spominja na naše kislo zelje, kitajski paocai, japonski cukemono, indijski ačar, balkansko turšijo in druge različice vložene zelenjave po svetu. Okus kimčija tiste, ki ga pokusijo prvič, ponavadi razdeli. Nekateri negodujejo, češ da nos in brbončice trpijo zaradi česna in pekočih feferonov, vsem drugim pa se takšna eksplozija arom in okusov zdi pravi užitek in si vselej privoščijo repete. Kimči pa seveda ni samostojna jed, največkrat ga Korejci postrežejo skupaj z rižem, kar je krasna kombinacija pikantnega in nevtralnega okusa.

Dandanes, ko sladokusci preizkušajo raznoliko svetovno kulinariko, je tudi ta korejska specialiteta že obkrožila svet. Izjemno se uveljavlja v ZDA, tem talilnem loncu neštetih kultur, in se uvršča na jedilnike kioskov s hitro prehrano, še huje pa je na Japonskem, kjer so v veleblagovnicah v vsega treh letih prodali kar deset milijonov porcij kimčija.

V tej korejski fermentirani jedi v sodobnem času ne najdemo več samo česna in pekočih feferonov, ampak zelju in drugim osnovnim sestavinam dodajajo še marsikaj drugega – od sezamovih semen, hrušk, ostrig, rakcev v slanici, kostanja, školjk, pinjol do morskih alg. Čeprav obstaja vsaj sto osnovnih vrst kimčija z nešteto različicami, bo za prvič najbolje pokusiti pripravljenega po tokratnem precej nevtralnem receptu.

Kimči

Potrebujemo: 1,5 kg kitajskega zelja, 0,5 kg redkve ali repe, 60 g grobe morske soli, 4 šalotke, šopek zelenja mlade čebule (lahko nadomestimo s porom), 1 korenček, 10 strokov česna, 2 žlici sveže naribanega ingverja, 2 žlici mletega rdečega čilija oziroma ostre paprike (delno, a v škodo okusa jo lahko nadomestimo s sladko papriko), lonček slanih filetov inčunov (lahko uporabimo tudi vložene ostrige ali repke kozic, nemara pa morske sestavine opustimo), 1 žlico surovih sezamovih semen.

Priprava: Temeljito operemo zelje in ga vzdolžno narežemo na četrtine. Zmočimo jih z vodo, nato pa tudi med listi dobro nasolimo, zlasti pri debelejših steblih. Naložimo jih v široko posodo in pustimo počivati dve uri, pri tem jih vsake pol ure obrnemo in po želji prelijemo s slanico, ki se nabira v posodi. Po dveh urah zelje temeljito operemo pod tekočo vodo, da izperemo sol, nato pa četrtine položimo na rešetko, da se dobro odcedi. Medtem operemo in olupimo redkev ali repo in jo po dolgem narežemo na tenke rezine, ki jih nato narežemo na tenke trakove. Zelenje mlade čebule sesekljamo. Korenček naribamo ali narežemo na res tenke paličice. Šalotke olupimo, operemo in narežemo na tenke kolobarje. Česen olupimo in stremo. Vse našteto zmešamo v skledi, dodamo še ingver, čili v prahu, inčune (če jih opustimo, je treba omako obvezno dosoliti) in sezam, nato pa vse skupaj temeljito premešamo s toliko vode, da nastane gosta omaka, ki jo po potrebi dosolimo. Z njo (vsak list posebej) nadevamo odcejene zmehčane četrtine zelja in vsako posebej zvijemo v nekakšen zvitek ter položimo v plastično posodo ali ogromen kozarec za vlaganje, ki smo ga prej temeljito umili in osušili. Kimči lahko jemo sveže pripravljen, lahko pa kozarec zapremo in pustimo na sobni temperaturi stati dva ali tri dni, da zelenjava fermentira oziroma se skisa, šele nato ga shranimo v hladilnik. Fermentirano zelenjavo ponudimo kot prilogo h glavnim jedem ali pa jo uporabimo za pripravo različnih jedi.