Nad Turjakom, kamor ljubljanska megla le redko seže, se dviga vas Gradež. S sadovnjaki in obdelovalnimi površinami je nekoč štela ducat domačij s številčnimi družinami, iz hleva pri vsaki hiši pa se je oglašal vsaj en gobček, kravji ali svinjski. »Na pobudo turjaškega sadjarskega društva so se okoli hiš po letu 1930 začela načrtno saditi visokodebelna sadna drevesa: tepke, moštnice rumenke, kosmučke, zlati delišes,« pove Boris Zore, nekoč tudi predsednik leta 2003 ustanovljenega Društva za ohranjanje dediščine. Danes vas, ki je slabih 25 kilometrov oddaljena od Ljubljane, šteje vsaj še enkrat toliko hiš kot sredi prejšnjega stoletja. »Le število prebivalcev se ni bistveno povečalo. Zagotovo pa lahko rečem, da vas živi, saj najmlajši vaščan šteje dober mesec dni, najstarejši jih bo kmalu imel devetdeset,« še pove.
Večerno druženje v sušilnici
Ker so sadna drevesa dobro rodila, so vaščani sami zavihali rokave in s prostovoljnim delom začeli leta 1938 graditi sušilnico za sadje. »Žal jih je prekinila druga svetovna vojna in prva sušilna sezona se je dejansko zgodila šele leta 1951, ko pa sadjarsko društvo ni več obstajalo. Tako je sušilnica postala vaška last, v njej pa je vsak vaščan v enem od dvanajstih predalov ali lesi, kot jim pravimo, sušil svoje sadje,« pove Zore in doda, da so morali že takrat določiti človeka, ki je skrbel, da kurišče ni ugasnilo. »Tako tudi danes vsake štiri ure v peč naložimo po pet meter dolgih suhih bukovih polen.« Čez čas je druženje pri vaški sušilnici sadja zamrlo, ponovno pa so ga zagnali pred sedemnajstimi leti, prav z ustanovitvijo že omenjenega društva, ki ima danes že več kot sto članov.
»Sušenja smo se naučili sami, tudi na napakah,« pove sogovornik in se hitro pohvali s štirinajst tonami sadja, ki so jih lani posušili v peči. »Seveda je količina odvisna tudi od sezone. Lani je bilo sadja veliko, letos ga je precej manj. Kljub vsemu pa danes v enem tednu posušimo toliko sadja, kot so ga naši predniki prej v celi sezoni,« pravi.
In ker sadja že nekaj let ni dovolj v vasi, ga sušijo tudi za druge. »Zgodi se tudi, da nam ga odstopijo sadjarji, ki ga pridelajo preveč. Tudi pokličejo nas, da si ga pridemo sami pobrat,« pa pove Jožica Zabukovec, zagotovo ena najbolj aktivnih članic, in prizna, da letos sadje iščejo po vsej Sloveniji. »Slive smo dobili iz Kanala in tri polne peči bomo letos posušili samo za potrebe društva. Hruške in viljamovke, ki se še medijo zunaj, so iz krško-brežiškega konca, jabolka še iščemo,« pove Zabukovčeva.
Člani društva, ki prihajajo tudi iz okoliških krajev, se na začetku sezone – letos so peč prižgali v drugi polovici avgusta – dogovorijo, katera dva bosta do decembra, ko peč ugasnejo, skrbela za kurišče. »Navadno je tako, da zjutraj za to poskrbimo upokojeni člani, popoldne in proti večeru pa se okoli peči radi zadržujejo tudi mladi, ki si po končani službi vzamejo čas za druženje,« pove Zore. »Večerna ekipa obrača sadje v lesah in jih premika po peči, da se sadje enakomerno suši. Ves čas skrbimo, da peč ohranja primerno temperaturo, ki nikoli ne preseže 70 stopinj Celzija,« pove Zore. Zabukovčeva ga dopolni: »Kaki je najbolje sušiti na 55 stopinjah, slive na 60, jabolka in hruške pa tudi na okoli 60 stopinjah.« Sušenje omogoča prav sistem kovinskih dimnih cevi, ki zagotavlja enakomerno temperaturo, z loputo pa uravnavajo odvod sopare in temperaturo v sušilnem prostoru.
Ko je sadje posušeno, ga prenesejo v pletene košare, ki jih hranijo v shrambi. Ko pride čas prodaje, pa ga zapakirajo – ročno, seveda, v vrečke za prodajo. Suho sadje prodajo v sušilnici, ob gradeških dogodkih: jurjevanje, razstava jaslic ob božiču in na septembrski praznik suhega sadja, ki bo ta konec tedna in zajema velik del ponudbe samega društva. Organiziran bo ogled vasi, prikaz starih obrti, izredno bogata bo tudi ponudba na tržnici z domačimi izdelki.
