Pomagaj si sam in zdravnik ti bo pomagal – če bo imel čas

V zdravstvu povsod škriplje

Kot slepo črevo dolge čakalne vrste so velik problem slovenskega zdravstva, a še zdaleč ne edini. Škriplje povsod, ne glede na bolnišnico in njene oddelke, zato bom v popisu svojih izkušenj izpustila imena tako zdravnikov kot tudi zdravstvenih ustanov. Rada bi le opozorila na velike razjede v zdravstvenem sistemu, ki pa niso vedno povezane zgolj s količino denarja za zdravstvo, pač pa tudi z ljudmi, ki delajo v njem. Upam, da bo moj zapis v poduk vsem: politikom, ki sprejemajo zakone in kadrujejo v zdravstvu, zdravstvenim delavcem, pa tudi vsem tistim (gradbincem, dobaviteljem zdravil in opreme ...), ki naše zdravstvo že desetletja finančno izžemajo. Na škodo bolnikov, kakopak.

Ena od komercialnih televizij je nedavno vsak večer predvajala nemško-avstrijsko limonadnico Gorski zdravnik, ki je obnorela Slovence, predvsem gledalke ženskega spola. Čeprav gre za igrano serijo, in ne za dokumentarno oddajo, so se nekatere želele naročiti za pregled pri doktorju Martinu Gruberju, tudi v Dnevnikovo uredništvo so klicale s tem namenom. A jim te naivnosti ni mogoče zameriti, saj gotovo izvira tudi iz želje po boljši zdravniški oskrbi, kot smo je deležni v Sloveniji.

»Gruber nam v domove prinaša sliko zdravstvenega sistema, ki nima napak. In v katerem so vsi zadovoljni. Vedno dvigne telefon, ne zahteva nobenih naročanj, nobenih napotnic, CT-ji niso nikoli pokvarjeni, krvne preiskave so sestavni del pregleda. Nikoli ne reče, da česa ne zna, da ne zna pomagati,« je o gorskem zdravniku zapisal Dnevnikov kolumnist Leon Magdalenc.

Tako idealnega zdravstvenega sistema, kot ga prikazuje omenjena žajfnica, seveda ni nikjer, a nam slovenski kljub temu ne more biti v ponos, saj v veliki meri temelji na zvezah in poznanstvih. Kdor pozna ljudi, ki poznajo zdravnike, se mu vrata do specialistov v hipu odpro, ne meneč se za čakalne vrste. Tako v vrsti na pregled pri specialistu ali na preiskavo po večini potrpežljivo čakajo predvsem tisti, ki se ne znajdejo oziroma ne najdejo bližnjic do specialistov. Toda potrpežljivost in poštenost jih lahko namesto do zdravnika pripeljeta tudi do pogrebnika, kar je zastrašujoče.

»Rekli so mi, da me bodo začeli zdraviti, ko se bo v bolnišnici izpraznila kakšna postelja zame. To zaradi zdravstvenih težav, ki jih imam, ne pride v poštev. Prav nič ne bom več čakal, sem si rekel in poklical prijatelja, ki pozna veliko zdravnikov. Čez dve uri so me že klicali iz bolnišnice, naj pridem,« se mi je pohvalil eden od sobolnikov v bolnišnici, ki si je poleg ekspresne hospitalizacije na račun zvez in poznanstev izboril tudi enoposteljno sobo, ki so v zdravstvenih ustanovah velika redkost, preskakovanje čakalnih vrst pa nacionalni šport.

V slovenskem zdravstvu je mogoče tudi to, da dobite na dom izvid preiskave, ki je sploh niste opravili. »Zakaj mi nisi povedala, da imaš težave? Morala sem poguglati, da sem razumela tvojo diagnozo, zapisano v latinščini,« mi je po telefonu sporočila mama, ki se uporabe računalnika sicer otepa, a ko gre za hčerino zdravje, očitno naredi izjemo. Prepričevanja, da še nikoli nisem bila na preiskavi, z rezultati katere me je želela seznaniti, niso naletela na plodna tla. »Saj imam vendar v rokah tvoj izvid!« je vztrajala.

Na srečo je diagnoza ni pretirano vznemirila, kajti Googlov prevajalnik ji je sporočil, da so na enem od notranjih organov preiskovanca, čigar izvid sem pomotoma prejela, sledi uživanja predobre hrane. Čez čas sem to preiskavo notranjih organov resnično opravila. In kaj je pokazala? Izvid je bil identičen prvemu, ki pa, kot sem že napisala, ni bil moj.

Kako množinski samostalnik sklati bolnika s čakalnega seznama

Dokler človek ne zboli, še pomisli ne, da je lahko čakalna doba za pregled pri specialistu odvisna tudi od slovnice, in ne le od debeline denarnice, kot je slišati te dni, ko kriminalisti preiskujejo domnevno koruptivna preskakovanja čakalnih vrst. Zaradi vnetih tetiv me je zdravnica pod stopnjo nujnosti hitro napotila na ultrazvok mehkih tkiv rok. Napotnico sem želela oddati v sprejemni pisarni ene od zdravstvenih ustanov, ki izvajajo tovrstne preiskave, a se je zapletlo – zaradi slovničnega števila. »S katero roko imate težave?« je zanimalo prav nič prijazno gospo na drugi strani okenca. »Z obema,« je bil moj odgovor. »Potem pa prinesite še eno napotnico, saj ta velja le za eno roko. Na vrsti boste čez šest mesecev, toda če čez pet dni ne prinesete še druge napotnice, vas izbrišem s čakalnega seznama,« mi je zabrusila. Poskušala sem ji pojasniti, da je že iz napotnice razvidno, da imam težave z obema rokama, saj na njej piše, da potrebujem ultrazvok rok, ki so, kot smo se učili kmalu po vstopu v osnovno šolo, množinski samostalnik.

Ker z razlago slovničnih pravil nisem bila uspešna, sem vzela napotnico in odšla domov. Te preiskave kljub neznosnim bolečinam nisem nikoli opravila. Gospe v sprejemni pisarni je torej uspelo čakalni seznam skrajšati za enega pacienta, vendar neupravičeno! »Ni omejitev, da ne bi napotni zdravnik na podlagi napotnice, izdane za isto obolenje obeh rok, izdal le eno napotnico. Osnovno pravilo je namreč: eno (isto) obolenje – en specialist – ena napotnica,« v zvezi s tem pravijo za Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

V zdravstvu so polni še drugih zvijač, kako navidezno skrajšati čakalne dobe. Naj ponazorim. Napotnico pod oznako hitro sem osebno odnesla v sprejemno pisarno kliničnega oddelka, kamor sem bila napotena. Povedali so mi, da me bodo o datumu preiskave obvestili po pošti. Ta je prispela čez slab mesec, na pregled pa so me naročili šele čez pet mesecev, in ne čez tri, kolikor naj bi bila takrat čakalna doba za bolnike, napotene pod oznako hitro. Vmes so mi namreč samovoljno, ne da bi se o mojih zdravstvenih težavah posvetovali z menoj ali z napotnim zdravnikom, stopnjo nujnosti iz hitro prekategorizirali v redno. Ko sem proti temu protestirala po elektronski pošti in pojasnila, kakšne težave imam, sem bila na vrsti že čez štiri dni.

»Če se pacient na zdravstveno storitev naroči prek telefona, elektronske pošte ali drugih telekomunikacijskih sredstev, mora biti o rezervaciji termina obveščen takoj, uradno pa je uvrščen šele, ko predloži izvirnik napotnice (to je dolžan storiti v petih delovnih dneh po rezervaciji termina). Če pa se naroča osebno, bi moral biti takoj uvrščen na čakalni seznam in tudi obveščen o terminu,« so pojasnili v državni zdravstveni zavarovalnici.

Na omenjenem kliničnem oddelku žal niso mečkali le s čakalnimi vrstami, ampak tudi s pošiljanjem izvidov krvnih preiskav. Čeprav so rezultati za večino preiskav znani že nekaj ur po odvzemu krvi, sem jih sama dobila šele čez slabe tri (!) mesece, kot bi jih polž nosil na svoji hišici. Bili so ključni za postavitev diagnoze in za začetek zdravljenja, a mi jih niso hoteli izročiti prej, čeprav sem jih prišla osebno iskat. Na srečo sem pred tem na drugem oddelku iste bolnišnice naletela na administrativno delavko, ki je izvide vseh mojih preiskav, opravljenih v isti zdravstveni ustanovi, zlahka našla v računalniku in mi jih natisnila, da sem jih pokazala specialistu, ki mi je tudi na njihovi podlagi postavil pravo diagnozo.

Žal mnogi zdravniki in predstojniki kliničnih oddelkov laboratorijskih izvidov in slikovne diagnostike (ultrazvoka, rentgena, CT …) v računalniku ne znajo poiskati, zato pri pacientu, ki mora zaradi ugotavljanja diagnoze obiskati več specialistov, po nepotrebnem ponavljajo iste laboratorijske preiskave, čeprav med eno in drugo mine le nekaj dni. Za stroške teh preiskav in mučenje bolnikov pač ni nikomur mar.

Kdaj je nujno res nujno?

Zdravstvena storitev, ki je označena s stopnjo nujnosti nujno, se izvede takoj, vendar najpozneje v 24 urah, in ni predmet čakalne dobe oziroma čakalnega seznama, pravi pravilnik o čakalnih dobah. A ni povsod tako. V eni od klinik imajo zaradi pomanjkanja zdravnikov in izjemno dolgih čakalnih dob svoja pravila o tem, kaj je nujno. Pod to oznako na dan praviloma obravnavajo le deset pacientov, zato velja sistem kdor prvi pride, prvi melje. Po njem so se včasih ravnali kmetje, ko so se potegovali za nepovratna evropska sredstva za nakup traktorjev. Toda traktorja in človekovega zdravja ali celo življenja ni mogoče tlačiti v isti koš, zato bi morali pristojni poiskati pravičnejšo rešitev.

Ker je ni, se pacienti znajdejo po svoje. V urgentno ambulanto pridejo krepko pred njenim odprtjem, tako je kvota desetih pacientov na dan hitro dosežena. Kdor se pred okence sprejemne pisarne postavi kot enajsti, dvanajsti …, lahko izvisi, če mu zdravnika/zdravnice ne uspe na hitro, stoje in kar pred vrati ambulante prepričati, da je res nujen primer in da posledično lahko prestopi njen prag.

Sama sem na kliniko prišla dobre pol ure pred začetkom delovnega časa ambulante za nujne primere. Dobila sem številko 14 in pojasnilo, da bo zdravnik presodil, ali me bo sprejel tisti dan ali ne. V nekaj deset sekundah, kolikor sem jih imela na voljo, sem mu pojasnila svoje tegobe, mu pokazala vidne bolezenske znake in nekaj laboratorijskih izvidov, do katerih se mi je iz že opisanih razlogov sploh uspelo dokopati. Nisem bila prepričljiva. »To ni za nujno,« sem izvedela. A se nisem pustila kar tako odgnati. Zdravniku sem povedala, da imam že mesec dni tudi povišano telesno temperaturo, čeprav nisem bila prepričana, ali je povezana z drugimi bolezenskimi znaki ali ne. »Naj vam bo, vrnite se ob dveh in vas bom pogledal,« se je vendarle omehčal zdravnik.

Odšla sem domov, da bi malce zadremala, vendar ni šlo. Strah pred diagnozo, ki je neštetim specialistom prej ni uspelo postaviti, se je mešal s strahom pred morebitno ugotovitvijo zdravnika, da nisem nujni primer in da torej po nepotrebnem odžiram prostor ljudem, ki bolj potrebujejo zdravniško pomoč. Sama namreč nisem znala presoditi, ali sem sploh pri pravem specialistu in ali sem za nujno obravnavo ali ne, medtem ko je napotna zdravnica na obe vprašanji odgovorila pritrdilno, sicer me ne bi poslala tja.

Ko sem se popoldan vrnila, me je zdravnik temeljito pregledal in izprašal ter (tudi na podlagi laboratorijskih izvidov, ki sem jih prinesla s seboj in za katere je sprva ocenil, da ne opravičujejo nujne obravnave) postavil sum na bolezen, zaradi katere se človeku udrejo tla pod nogami. Povedal je tudi, da sem bila tisti dan najnujnejši primer. Zaradi tega mi je sicer nekoliko odleglo, a se vseeno sprašujem, ali je tako krut in nepravičen izločitveni sistem »nujnih in nenujnih bolnikov« res edina možnost.

Ni slonjega ušesa, ni ranjenih rok

Ko sem kasneje ležala v bolnišnici, je mlada zdravnica pripeljala k meni skupino študentov. Želela jim je pokazati rane na prstih rok, ki spadajo k moji bolezni in so najbolj izrazite pozimi. Bilo je sredi aprila, ko sonce že uspešno premaguje mraz, zato se je to poznalo tudi na moji koži. »A to je vse, kar nam imate pokazati?« je vprašala zdravnica, ko je odmaknila pogled z ostankov suhih ranic na mojih prstih. Ko sem se študentom opravičila, ker sem jih razočarala, so se napotili k sosednji postelji. Še prej se je eden od njih, ki mu je bilo ob videnem prizoru očitno nerodno, obrnil k meni in na glas je rekel: »Gospa, jaz sem pa vesel, da nam nimate veliko pokazati, saj to pomeni, da se vaše zdravstveno stanje izboljšuje.« Mislim, da bo fant nekoč dober in srčen zdravnik.

Na sosednji postelji je ležala gospa, ki je v bolnišnico prišla zaradi slonjega ušesa, kot je sama dejala. Uho ji je namreč izjemno oteklo, a so zdravila oteklino v zelo kratkem času ukrotila, zato študentje niso imeli priložnosti videti niti slonjega ušesa na človeški glavi. Toda mlada zdravnica se je »znašla«. Ker je gospo videla že ob sprejemu v bolnišnico in je njeno čudežno uho ovekovečila s telefonom, ga je zdaj študentom veselo razkazovala na fotografijah. Videnemu so se čudili in se hahljali. Fotografije je pokazala tudi meni. Kdo ve, morda je enako storila še kje v gostilni ali na plaži. Kaj pa zdravniška etika in pacientova pravica do zasebnosti?!

CT ali računalniška tomografija je naprava, s katero zdravniki s pomočjo rentgenskih žarkov in računalnika gledajo v naš organizem. V že omenjeni televizijski limonadnici Gorski zdravnik je šel na CT prav vsak pacient zdravnika Martina, v Sloveniji je čakalna doba za to preiskavo približno tri mesece, če na napotnici piše hitro, sicer še veliko dlje. Tudi sama bi morala na CT čakati tri mesece, a so se zdravniki zaradi nuje po čimprejšnjem začetku zdravljenja odločili, da mi bodo preiskavo v isti kliniki opravili nekaj dni prej. To se je tudi zgodilo, pa sem bila kljub temu še vedno uvrščena na prvotni seznam čakajočih.

»Halo, radi bi vas spomnili, da imate v ponedeljek pri nas CT,« me je po telefonu neki petek zjutraj obvestila prijazna gospa s klinike. Pojasnila sem ji, da sem to preiskavo pri njih že opravila. Za informacijo se mi je zahvalila in obljubila, da me bodo črtali s seznama čakajočih. Se zgodi, sem si rekla, vendar se je zgodba isti dan nekaj po trinajsti uri ponovila. »Dober dan, radi bi vas spomnili, da imate v ponedeljek pri nas CT,« mi je sporočil glas druge ženske. Tudi njej sem povedala, da je ta preiskava že za menoj in da sem jim to tisti dan že sporočila. »Joj, oprostite, tega nisem vedela. Delam v popoldanski izmeni in sem šele zdaj prišla v službo,« se je opravičila. Klicev iz te klinike potem ni bilo več. Umik mojega imena s seznama čakajočih na CT je uspel!

Slovensko zdravstvo nezadržno drvi v prepad. Najbolj skrb vzbujajoče je, da imajo zdravniki za bolnike vedno manj časa. Razlogov za to je več, ključna sta po mojem mnenju dva: premalo jih je in preveč se razdajajo (beri: služijo dodaten denar v zasebnih ambulantah doma in v tujini …). Če bi lahko čas zavrtela nazaj, na zaključek srednje šole, bi se zagotovo odločila za študij medicine, ne več slavistike in športne vzgoje. Odlično poznavanje človeškega telesa in bolezni, ki ga lahko prizadenejo, postaja vse pomembnejše, saj se uveljavlja načelo pomagaj si sam in zdravnik ti bo pomagal – če bo imel čas. Država, v kateri sta zdravje in celo preživetje posameznika odvisna od tega, ali v trenutku, ko zboli, kdo od njegovih bližnjih pozna kakšnega zdravnika, je nevarna država!