Janez Lavre je dal že v drugem razredu osnovne šole vedeti, kam ga vleče. »Ko je šla mama v pokoj, so ji podarili staro šolsko klop. Nanjo sem z žigom iz krompirja vtisnil napis dr. Janez Lavre, kirurg.« Pogovori z mamo, učiteljico biologije in kemije, so mu zbudili zanimanje za naravoslovje, ki ga je kasneje pripeljalo tudi do medicine. A o načrtu, da bo kirurg, je moral med študijem na novo premisliti. »Videl sem, da se mi pri zelo zahtevnih stvareh zaradi treme tresejo roke.«
Interna medicina ga je pritegnila ob raziskovalni nalogi s tega področja. Ponujali so mu, naj ostane v Ljubljani kot mladi raziskovalec. A takšno življenje ga ni privlačilo: »Nasploh mi mesta niso všeč.« Vrnil se je v kraje, kjer je odraščal. Tudi v Maribor, kjer prevzema vajeti druge največje slovenske bolnišnice, se bo vozil iz Koroške.
Zapleten odnos z oblastniki
V desetletju, ko je vodil slovenjegraško splošno bolnišnico, so Lavreta v Ljubljani spoznali kot trdega pogajalca, ki pa ne povzdiguje glasu. Boljše pogoje za koroško bolnišnico je večkrat dosegel tudi tako, da je ljudi na drugi strani mize izčrpal, se v smehu spominjajo njegovi nekdanji sogovorniki. Mnogi šefi bolnišnic in njihovih oddelkov se dolgih sestankov z birokrati otepajo, Lavre pa jih je znal uporabiti kot sredstvo. Na čelu bolnišnice je zelo hitro pokazal občutek za zdravstveno politiko.
Lavre, ki je na zadnjih državnozborskih volitvah kandidiral za poslanca na listi NSi, se s širšimi dilemami zdravstva ukvarja tudi kot član izvršilnega odbora te stranke. Tako so pripravili svojo različico zdravstvene reforme. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc jo je označila kot predlog, ki je »naklonjen privatizaciji zdravstva in predvsem več zavarovalnicam«. V NSi so ji lani spomladi postavili polletni rok za predstavitev njenih predlogov, sicer naj bi sledila interpelacija. Leto kasneje reforme še ni na mizi, je pa Kolar-Celarčeva podprla Lavretovo imenovanje na čelo mariborske bolnišnice. Z nujnimi zakonskimi spremembami Lavre zdaj pogojuje svojo kandidaturo za generalnega direktorja mariborskega UKC s polnim mandatom.
Tudi sicer je imel z ministri dosledno zapleten odnos, ne glede na njihovo politično barvo. Prav tako tudi z lokalnimi oblastniki. Že na začetku vodenja slovenjegraške bolnišnice je pozornost zbudil z neobičajnim predlogom, ki ga je naslovil na župane. Bolnišnici dolgo ni uspelo pridobiti nevrologa, bolnike pa so tako vozili v Celje in nazaj. Lavre je želel strokovnjaka na Koroško pritegniti z boljšim plačilom, kar bi na koncu poleg koristi za bolnike prihranilo stroške številnih prevozov. Župane občin, iz katerih prihajajo pacienti slovenjegraške bolnišnice, je skušal prepričati, da bi prispevali v donacijski sklad in bolnišnici tako omogočili zaposlitev. Župani so si oprali roke, češ da je to odgovornost države.
Pri slednji je bil uspešnejši. Sprva so njegova opozorila, da slovenjegraška dobiva za svoje delo manj denarja od drugih regijskih bolnišnic, kar jo vedno znova peha v finančne težave, uradniki preslišali. Pozive k pravičnejšemu financiranju je stopnjeval z ocenami, da na ministrstvu za zdravje nimajo kompetentnega sogovornika. Kmalu zatem so z ministrstva, ki ga je takrat vodila Zofija Mazej Kukovič, v vladni koaliciji pa je bila v tistem času tudi NSi, začeli curljati namigi o morebitni zamenjavi Lavreta. V bolnišnico so poslali upravni nadzor. A ta Lavreta ni odnesel. Njegov položaj je celo okrepil, saj so nadzorniki pritrdili, da slovenjegraška bolnišnica pri financiranju v primerjavi z drugimi potegne kratko.
Oddajanje umazanega perila so mu še dolgo očitali
Tudi pri sporih z zaposlenimi je dolgoletni prvi mož koroške bolnišnice po pravilu vztrajal pri svojih prvotnih načrtih. V kriznih letih, ki so prinesla resne finančne težave, so zdravniki Lavretu očitali, da varčuje predvsem na njihovih plečih. Gnev je sprožil tudi z odločitvijo, da pranje perila odda zunanjim izvajalcem. Da je bila ukinitev namesto obnove pralnice nepremišljena odločitev in da je to bolnišnici povzročilo dodatne stroške, so Lavretu tudi kasneje še velikokrat oporekali.
Leta 2009 je predsednica enote sindikata Fides Jasna Uranjek medijem poslala sporočilo za javnost, v katerem so direktorju očitali aroganco pri reorganizaciji, ki si jo je zadal. Ko leta 2011 sprva ni dobil podpore za še en mandat, je Uranjekova omenila, da so se z njim včasih zelo trdo pogajali. »A tistega, kar smo dorekli, se je vedno držal,« je takrat dejala. Zdaj je Uranjekova Lavreta nasledila kot vršilka dolžnosti direktorice slovenjegraške splošne bolnišnice. Pred dnevi je ocenila, da je bolnišnico dobila »v dobri formi«.
Mariborski UKC v času, ko ga je vodil Gregor Pivec, v nasprotju s slovenjegraško bolnišnico ni imel resnejših finančnih težav, ga pa pesti cel kup drugih. V zadnjem obdobju je klonil zaradi pomanjkanja anesteziologov, ki so ga spremljali ostri spori. Pivec je kadrovske težave reševal z najemanjem hrvaških zdravnikov prek zasebnega zavoda Miha Pogačnika, kar je domače zdravnike le še dodatno razdražilo. Vseeno je nezanemarljiv del zaposlenih še vedno zvest dosedanjemu direktorju. Nekateri naši sogovorniki se sprašujejo, zakaj se je Lavre v teh okoliščinah odločil za vodenje UKC Maribor, kjer bo skrhano vzdušje težko popravljati.
Pri delu enako kot doma
Sam napoveduje, da se bo bolj naslonil na delo domačih anesteziologov, z zaposlenimi pa se bo takoj začel dogovarjati, kaj je treba storiti, da bo bolje. Od Kolar-Celarčeve medtem pričakuje, da bo direktorjem omogočila večji vpliv na podeljevanje specializacij. Tako bi bili zdravniki po Sloveniji razporejeni enakomerneje kot danes, meni.
Lavre je doslej licenco zdravnika internista ohranjal kljub direktorski funkciji. Ali jo bo tudi v prihodnje, se še ni odločil. »Julija imam še eno dežurstvo, za kasneje pa ne vem.« Tudi v času, ko sta bili njegovi hčerki še majhni, je bilo ob napornih urnikih včasih težko, pravi (tudi njegova žena je zdravnica). »A se je dalo. Ko prideš domov, je prva družina. Ko otroci zaspijo, se lahko še vedno ukvarjaš s službo.« Sam je, poudarja na svoji spletni strani, odraščal »v duhu krščanskih vrednot, življenjske energije, volje do dela in znanja«.
Tudi pri menedžmentu v zdravstvu gre po njegovem v veliki meri za pravilno razporejanje časa. Poleg tega se mora človek v vseh svojih vlogah obnašati tako, kot se doma, je prepričan. »Če imaš jasna stališča, od tega ne smeš odstopati. Ko se za nekaj dogovoriš, pa se moraš tega držati in dogovorjeno izvesti.«
