»Danes bo zanimiv test. Prijavila sem se, da mi povedo, kakšno je moje fizično stanje in ali je treba še kaj ukrepati,« je dejala Tatjana Župevc iz Krškega, ko se je na začetku sprehajalne poti ob Savi skupaj s sodelavci iz KZ Sevnica pripravljala na test hoje na dva kilometra. »Dvakrat na teden hodim k telovadbi. Nekaj je treba narediti za svojo dušo in zdravje, saj je tempo življenja prehiter,« še dodaja.
Test hoje na dva kilometra je le ena od številnih dejavnosti, ki jih izvaja center za krepitev zdravja (CKZ) v okviru sevniškega zdravstvenega doma. Gre za širok projekt Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) z naslovom Za boljše zdravje in zmanjšanje neenakosti zdravju – skupaj za zdravje, ki ga dobro leto izvajajo v treh pilotnih lokalnih okoljih, poleg Sevnice še v Celju in na Vrhniki. Prihodnje leto naj bi odprli še 25 tovrstnih centrov, v treh letih pa naj bi se razširili po vsej državi.
Ranljivim skupinam se približajo v domačem okolju
Kot pojasnjujejo na NIJZ, so CKZ samostojne organizacijske enote v strukturi zdravstvenih domov in so ključne pri zagotavljanju dejavnosti krepitve zdravja, zdravstvene vzgoje in zmanjšanju neenakosti v zdravju v lokalni skupnosti. Gre za preventivne programe, ki so jih zdravstveni domovi v okviru zdravstvenovzgojnih centrov že izvajali, le da so ti programi zdaj prenovljeni, dodelani, nadgrajeni. Ena ključnih novosti je približevanje lokalni skupnosti, delavnice namreč izvajajo tudi zunaj zdravstvenega doma. »Program temelji na skupnostnem pristopu, povezali smo se s centrom za socialno delo, Rdečim križem, zavodom za zaposlovanje, krajevnimi skupnostmi. Povsod imamo svoje točke, imenovane Odprta vrata za zdravje, kjer smo prisotni enkrat na mesec z motivacijskimi delavnicami. Sami se torej približamo ljudem na obrobju,« pravi Mojca Vidmar, vodja sevniškega CKZ.
Center je torej namenjen vsem prebivalcem, ima pa tudi več moči pri iskanju ranljivih skupin in tudi nekoliko več orodij, kako tem ljudem pomagati. Med njimi so zlasti brezposelni, upokojenci z nizkimi pokojninami, ki morda nimajo lastnega prevoza, posamezniki brez izbranega osebnega zdravnika ali brez zdravstvenega zavarovanja, brezdomci, narkomani, priseljenci. Standardni tim sestavljajo medicinska sestra, fizioterapevt in psiholog, vključuje se patronažna sestra, v določenih segmentih še zdravnik specialist, tesno sodelujejo tudi s sekundarno ravnjo, denimo medicinskimi sestrami edukatorkami z diabetoloških klinik.
Pomemben je partnerski odnos z bolnikom
Po besedah direktorice sevniškega zdravstvenega doma Vladimire Tomšič dosedanje ugotovitve pilotnega projekta jasno kažejo, da se s tem, ko se zdravstvo deinstitucionalizira oziroma odpira v skupnost, vse bolj vzpostavlja partnerski odnos v smislu zdravnik-pacient, sestra-pacient.
V CKZ izvajajo osnovne module, to so krajše, dvourne delavnice o tehnikah sproščanja, testi telesne zmogljivosti in podobno. Drugi sklop so moduli za krepitev zdravja, namenjeni posameznim skupinam bolnikov, kot so sladkorni bolniki in bolniki z visokim tlakom, ljudem, ki imajo težave z maščobami. Tretji sklop delavnic pa je dolgotrajnejši in je namenjen spreminjanju življenjskega sloga. Lotevajo se zdrave prehrane, zdravega hujšanja, gibanja, krepitve duševnega zdravja. Imajo tudi individualne ali skupinske delavnice opuščanja kajenja in opuščanja škodljivega pitja alkohola.
Na delavnice vse več ljudi pride samih, pravi Vidmarjeva, nekatere pa povabijo po opravljenem preventivnem pregledu pri izbranem zdravniku ali v referenčni ambulanti. »Imamo zelo dobro speljano mrežo z zdravniki, tako nam denimo pošljejo tudi bolnike z neurejeno sladkorno boleznijo ali s kakšnimi drugimi obolenji. Lahko nam jih pošlje patronažna sestra, ki jih preveri na terenu, ali pa fizioterapevt. Vse poti so torej odprte.«
Spremeniti življenjski slog je težko, ni pa nemogoče
Dodaja, da nekateri še vedno mislijo, da morajo na delavnice hoditi zaradi zdravnika, ki jih je tja poslal. »Že na začetku jim povem, da če tega ne počnejo zase, nima nobenega smisla, kajti sebe ne boš spreminjal zaradi nekoga drugega. Mnogi začnejo potem drugače razmišljati,« pravi Vidmarjeva.
Po besedah Tomšičeve je treba skupaj s pacientom oblikovati uresničljive načrte, kajti v osnovi gre za spremembo življenjskega sloga, kar pa je najtežje. »Predpisana zdravila bo bolnik jemal do minute natančno. Da ne bi preveč jedel, je pa odvisno samo od njegove volje. Zato moramo opolnomočiti vsakega posameznika. Na koncu pa je odločitev vendarle njegova.« Kot pravi Vidmarjeva, je težko oceniti, ali je že prišlo do kakšne spremembe zdravstvenega stanja v občini. »Preventiva je tek na dolge proge. Pozitivno pa se nam zdi že to, da smo postali prepoznavni in da ljudje k nam radi pridejo.«
