Kaj nam torej to mladostno delo pove o avtorju? Nedvomno kaže na tisto, v čemer je tudi zreli Oz izjemen, namreč v slikanju družinskih in partnerskih odnosov, ki so vedno obilno podloženi s kulturo zatajevanega in kjer je izrečeno (še posebno če gre za nestrinjanje) vedno že eksces, nespodobna motnja zveličavnega reda. Že v tem prvem Ozovem romanu se vse godi znotraj Haninih misli, čustev, frustracij in travm, medtem ko njeno življenje teče kot nekakšna skopa, obtesana, za oder zunanjega življenja prirejena inačica.
Hana in Michael se drug v drugega zagledata v tipični mladostni situaciji in nekako brez odločitve in kljub nekaterim svarilnim znakom, ki zaskrbijo Hano, samoumevno zdrsneta v zakon, kjer se kaj kmalu pokaže odtujenost, ki ves čas zgolj narašča. Michael je »dober mož«, ki skrbi za družino, pomaga soprogi, trpi njene muhe, a je ves čas »pokrit čez glavo«, čustveno hladen in psihološko popolnoma ploščat. Hana, Jeruzalemčanka (kar jo nekako definira kot občutljivo in mrakobno), je občutljiva, kot bi bila brez povrhnjice, nenehno in nehote beleži in si za vselej zapomni vsak gib, vsak ton glasu, vsako nerazumevanje, ozkosrčnost, togost, obsedenost z redom. Hana je »histerična«, kot se je ženskam, ki se niso sprijaznile s svojo usodo, reklo od sredine 19. stoletja naprej: izgublja se v morastih sanjah, v fantazijah o arabskih dvojčkih, s katerima se je igrala v otroštvu, v obsesivnem nakupovanju in seksu ter znašanju nad možem in sinkom, ki je enak kot mož, neobčutljiv; ob vsem pa, tudi dobesedno, vse bolj izgublja glas.
Pod to rahlo shematsko psihoanalitično sliko pa se skriva še ena plast, in to je hrepenenje po ljubezni in resnični povezanosti, ki je, kot Oz pokaže skozi raznovrstne drobce, nemogoča, ker so protagonisti od druge vojne in emigrantskih in akulturacijskih muk poškodovani, od novih izraelskih politikov pa zmanipulirani ljudje. Ki ploskajo novi vojni z Egiptom, v kateri si Judi končno obetajo zadoščenje za vsa preživela ponižanja, od nacizma do angleške uprave v Palestini in seveda Arabcev, ki nočejo izginiti s svoje zemlje. Z njihove, judovske zemlje, trdijo Judi. Zdaj so torej končno tudi oni v Palestincih našli svoje »jude«.
V takšnih družbenih okoliščinah posamezniki s svojimi osebnimi tegobami nimajo nobene možnosti. Še zlasti je nima ženska, ki ji naraščajoča ortodoksija le še oži prostor. Njena končna fantazija o palestinskem terorističnem napadu se kaže kot transfer želje po sesutju sebe, svoje okolice, svoje kulture.
