Nekdanji navdušenec nad računalništvom je namreč že kot mladenič služil s programiranjem, vendar je po končani gimnaziji izbral ljubljansko pravno fakulteto. Izpiti mu niso predstavljali pretiranega napora, tako da je leta 1972 rojeni Žirovec študij v Ljubljani po naših podatkih končal s povprečjem 9,5 in nato odšel v ZDA na Harvard, kjer je magistriral iz varstva človekovih pravic in boja proti korupciji.
Če ga s sodobno tehnologijo danes ne bi povezovala zgolj elektronska cigareta in bi namesto ukvarjanja z bavčarji kot direktor garažnega podjetja denimo razvijal mobilno aplikacijo za nakazilo denarja v davčne oaze iz naslanjača, bi lahko na svoje zaposlene mirno zatulil, da bodo letele njihove glave, če jim ne uspe donosen posel na razpisu državne banke. Besede pravosodnega ministra, da bodo letele glave, če bo sojenje Bavčarju pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo zastaralo, pa so pričakovano in upravičeno naletele na ogorčenje v sodniških vrstah, kjer so njegov nastop razumeli kot napad in grožnjo.
S Cerarjem usodno na isti okrogli mizi
Klemenčič velja za garača. Delovne navade ima bržkone že v genih, saj izhaja iz tipične žirovske delavsko-kmečke družine. Njegova mati je delala v žirovski Alpini, oče pa v Etiketi. Če bi o Žirovcih povprašali rivalske Poljance, bi lahko o njih slišali tudi kaj slabšalnega, sicer pa prebivalci Žirovske kotline veljajo skorajda za stereotipne »klene Gorenjce«, četudi pravzaprav živijo na njenem robu, na stičišču s Primorsko in Notranjsko.
Občutek za pravičnost naj bi bil prav tako ena izmed vrednot, ki jih ima Klemenčič globoko vgravirane v svojo bistvo. Zato se je že v študijskih letih spogledoval z idejo, da postane kriminalist, vendar ga je v nadaljevanje akademske kariere in pot na Harvard menda odločilno prepričal tudi eden najbolj znanih slovenskih pravnikov Boštjan M. Zupančič. Prav njega in Rajka Pirnata naj bi Klemenčič med slovenski pravniki najbolj cenil, s predsednikom vlade Mirom Cerarjem (prav tako pravnikom) pa si pred izletom v politiko menda ni bil pretirano osebno blizu. Cerar naj bi ga k sodelovanju povabil po eni izmed okroglih miz, v času, ko se za Cerarjevo kandidaturo v javnosti še niti ni vedelo. Klemenčič je po premisleku privolil in tudi sklenil, da bo kot pravosodni minister tokrat on ugašal luč. Da torej ne misli kar tako odstopiti, kot je to storil na mestu državnega sekretarja notranje ministrice Katarine Kresal in pozneje kot predsednik komisije za preprečevanje korupcije.
Kresalovi zameril Dimičevo
Če se je v mladosti spogledoval s kriminalističnim delom, ga druga stran, odvetniške vode, niso nikoli zanimale. Zanimajo ga sicer odvetnice, natančneje njegova soproga Nina Zidar Klemenčič, ki jo je spoznal kot asistent na pravni fakulteti in s katero ima dve hčerki.
Prav tako se ni nikoli preizkusil kot tožilec ali sodnik, temveč se je v času ministrovanja Mirka Bandlja podal na notranje ministrstvo. Prišel je kot svetovalec in tam ostal tudi pod Borutom Šukljetom in Petrom Jambrekom. Pozneje je delal kot svetovalec Sveta Evrope in predavatelj na fakulteti za varnostne vede, pod notranjo ministrico Katarino Kresal pa je postal državni sekretar, vendar pozneje tudi odstopil. O vzrokih naglas nikoli ni govoril, javna skrivnost pa je, da naj bi Kresalovi zameril sporen posel s prostori za Nacionalni preiskovalni urad v Dimičevi ulici.
Na čelo komisije za preprečevanje korupcije ga je leta 2010 imenoval predsednik države Danilo Türk. Ugled in vpliv KPK sta pod njegovim vodenjem močno zrasla, Goran Klemenčič pa je postal ena bolj priljubljenih oseb v javnem prostoru. Kakšne razsežnosti je imelo – zaradi ugotovljenih nepravilnosti pozneje rahlo zbledelo – poročilo KPK o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, ki je v začetku leta 2013 pomagalo celo zrušiti Janševo vlado, ni treba posebej omenjati, kot tudi ni treba poudariti, da precejšen del desne javnosti, še posebno pa najzvestejši privrženci SDS, v Klemenčiču od tedaj vidi naravnega sovražnika – četudi so se poročila KPK dotaknila akterjev z obeh političnih polov.
Še istega leta je tričlanski senat KPK s Klemenčičem na čelu odstopil. »Prišli smo do zidu. Potrebujemo nova ali drugačna orodja, da lahko zid preplezamo ali predremo. Teh orodij ne bomo dobili, ker za to ni politične večine v parlamentu,« je takrat dejala trojica. Zdelo se je, da ob odstopu niso povedali čisto vsega.
Klemenčič je bil v vodstvu KPK obkrožen z ljudmi, ki so dihali kot eno (veliko sodelavcev mu je tudi sledilo na pravosodno ministrstvo), v vladi pa je precej bolj osamljen in nima izrazitih zaveznikov. Na političnem prostoru mu je zaradi podobnih stališč menda še najbolj blizu predsednik državnega zbora Milan Brglez, s katerim naj bi najbolj aktivno mirila vročo kri in skušnjave po trši vladarjevi roki v času, ko se je begunska kriza neposredno dotaknila tudi Slovenije. S kolegico, ki vodi notranje ministrstvo in ki je imela v tem obdobju eno ključnih vlog, ga povezuje le izobrazba (oba sta pravnika), sicer pa so njuni pogledi močno različni. Na notranjem ministrstvu in policiji Klemenčič ni pretirano priljubljen, saj je zadržan do širjenja policijskih pooblastil, za katera policija delno potrebuje tudi njegovo soglasje. Zakon o nalogah in pooblastilih resda piše notranje ministrstvo, vendar pa njihovo uporabo narekuje tudi zakon o kazenskem postopku (ZKP), za katerega skrbijo na pravosodnem ministrstvu.
V vladi je eden najdejavnejših ministrov, ki ima ta trenutek v strokovnem in medresorskem usklajevanju 19 predlogov zakonov, uredb in pravilnikov. Med njimi je prav novela ZKP, pa kazenski zakonik, ki med drugim odpravlja dosmrtni zapor, zakon o državnem odvetništvu, ki želi pretresti državno pravobranilstvo, izjemno obsežna novela zakona o pravdnem postopku, na pravosodnem ministrstvu pa nameravajo v prihodnje spreminjati tudi zakonodajo, ki ureja delovanje Sove.
Do napovedi sezone sečnje ob pogledu na prepotenega osamosvojitelja se je Klemenčič tovrstnih groženj sodstvu vzdržal. Ob pritiskih SDS po razveljavitvi in zastaranju sodbe v zadevi Patria je sodstvo celo branil, čeprav je do slovenskega pravosodja v marsičem kritičen in napoveduje spremembe, ki pravosodju niso povsem všeč. Z napovedjo prvega koraka proti ukinitvi sodne preiskave mu je uspelo celo združiti policijo, tožilce (te si v prihodnosti želi plačevati tudi po učinku), sodnike in odvetnike, ki družno nasprotujejo njegovemu predlogu. Veliko dela bo imel tudi z napovedano odpravo dosmrtnega zapora, saj mu zaradi trenutnih globalnih razmer, predvsem strahu pred terorizmom, že v koaliciji marsikdo tiho odkimava. Vsake toliko časa se tudi pojavijo govorice, da snuje svojo stranko in da njegovi apetiti presegajo pravosodno ministrstvo, vendar pa naj bi šlo bolj kot ne za strahove nekaterih članov koalicije.
