Pravosodni minister Goran Klemenčič je že ob nastopu svoje funkcije napovedal, da bo do konca štiriletnega mandata poskusil vsaj uzakoniti ukinitev sodne preiskave, tudi če bo dejansko zaživela šele čez čas. Pri ukinitvi sodne preiskave gre namreč za veliko procesno, sistemsko in organizacijsko spremembo v kazenskem postopku, ki pa je v imenu učinkovitosti vedno bolj prisotna. Nazadnje so jo vpeljali tudi na Hrvaškem, prav izkušnje iz Hrvaške in tudi druge sosede Avstrije, kjer so naenkrat ukinili sodno preiskavo in imeli več poporodnih težav, pa so razlog, da pravosodno ministrstvo zdaj razmišlja o vmesni stopnji, po kateri bi tudi zaslišanja v predkazenskem postopku dobila dokazno vrednost za kasnejše sojenje. S tem bi bil storjen prvi korak proti kasnejši ukinitvi sodne preiskave.
O ukinitvi razmišljal že Šturm
Kazenski postopek se po trenutni zakonodaji začne s pravnomočnim sklepom o začetku sodne preiskave (ali ob neposredni vložitvi obtožnice). Sodna preiskava, ki poteka na sodišču, vendar je skrita pred očmi javnosti, je tako faza med podano kazensko ovadbo in kasnejšo obtožnico. Preiskava poteka na preiskovalnih oddelkih sodišč, nad njeno zakonitostjo pa bedijo preiskovalni sodniki. Pred njimi potekajo tudi zaslišanja osumljencev, žrtev in prič. Kar ti povedo v preiskavi, ima dokazno vrednost in kot dokaz velja tudi na kasnejšem sojenju, kjer ključne priče sicer ponovno zaslišijo, izpovedi manj pomembnih prič pa se včasih zgolj prebere.
Ukinitev sodne preiskave – če posplošimo – pomeni več odgovornosti za policijo in predvsem tožilstvo, ki postane nosilec preiskave. Zamegli se meja med predkazenskim in kazenskim postopkom, sodišče kot nekakšen nevtralni »sodni garant« zakonitosti preiskave pa se umakne.
V Sloveniji se je z ukinitvijo sodne preiskave prvi spogledoval že pravosodni minister prve Janševe vlade Lovro Šturm, ideja pa se je na ministrstvu občasno obujala vse do danes.
Manj ponovnega trpinčenja žrtev
Tokratni predlog novele, ki naj bi jo na pravosodnem ministrstvu predstavili proti koncu avgusta ali v začetku septembra, naj bi uvedel zasliševanje osumljencev in prič v predkazenskem postopku, ki ne bo več zgolj policijsko zbiranje obvestil, temveč bo pri njem imelo aktivno vlogo tudi tožilstvo. Še pomembneje, vsa tovrstna zaslišanja bodo imela tudi dokazno vrednost kasneje v kazenskem postopku. V primeru zasliševanja osumljenca bi ta seveda imel obvezno pravico do odvetnika, če bi ga odklonil, pa bi moralo biti zaslišanje obvezno avdio in video posneto.
Ta korak v smeri ukinitve preiskave zasleduje več ciljev. Od tega, da bi posameznike (predvsem to velja za žrtve spolnih kaznivih dejanj) zasliševali čim manjkrat, do večje povezanosti policije in tožilstva ter več neposrednih obtožnic – torej brez predhodne sodne preiskave, ki je za zdaj še ne nameravajo povsem ukiniti. Vse to bi po mnenju ministrstva pomagalo k učinkovitejšim kazenskim postopkom, vendar z zadostnim varovanjem pravic osumljencev.
Policija: Več let za vzpostavitev snemanja
Na policiji in tožilstvu, ki ju ta predlog pravosodnega ministrstva najbolj neposredno zadeva, so do trenutnih rešitev skeptični. Oboji sicer čakajo, kakšen bo končni predlog novele.
»Tožilstvo vseskozi podpira uvedbo koncepta tožilsko-policijske preiskave, ki jo zakonodajalec pripravlja že več let. Vendar celovite ureditve takega novega koncepta ni mogoče nadomestiti z delnimi in hitrimi rešitvami. Še zlasti če ne ponujajo odgovorov na temeljne dileme širitve meja prevladujočega adversarnega postopka in če so pripravljene brez sodelovanja strokovne javnosti,« pravijo v uradu generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja. Pri tem ciljajo tudi na to, da tožilstvo v pisanje zakonodaje ni bilo vključeno od samega začetka, temveč so jih za mnenje povprašali šele v fazi internega strokovnega usklajevanja.
Bolj konkretni so na policiji, kjer v predvidenih spremembah vidijo predvsem dodatno administrativno delo za policijo. »Menimo, da to ne vodi k učinkovitejši in bolj ekonomični izvedbi (pred)kazenskega postopka, ampak ravno nasprotno,« pravi Vesna Drole iz generalne policijske uprave. Tam pogrešajo analize o smotrnosti tovrstne delne rešitve: »Predlogi odpirajo številna vprašanja izvedbe v praksi, ki bi jih bilo koristno obravnavati v predhodnem poglobljenem posvetovanju s pristojnimi organi. Tega žal v tem primeru ni bilo. Če bi zvočno in video snemanje zaslišanj postalo obligatorno dejstvo, ki ga je treba izvajati v predkazenskem postopku na policiji, je s tem povezanih tudi precej povsem tehničnih in materialnih težav, ki sicer teoretično ne bi smele biti nerešljive, praktično pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in primernih prostorov, v katerih deluje slovenska policija, pomenijo težavo, ki je ni mogoče rešiti v kratkem času, oziroma bi vzpostavitev možnosti za zagotovitev video in zvočnega snemanja trajala več let.«
