Kar 215 strani dolg seznam pripomb in predlogov je državno pravobranilstvo v ponedeljek poslalo pravosodnemu ministrstvu, ki namerava državno pravobranilstvo preoblikovati v državno odvetništvo. Pravosodni minister Goran Klemenčič in pravobranilci – tudi pred dnevi predlagani kandidat za generalnega pravobranilca Jurij Groznik menda ni izjema – so na nasprotnih bregovih že glede statusa pravobranilstva in tam zaposlenih. Zelo jih moti tudi možnost, da bodo državo lahko zastopale celo odvetniške družbe.
Te bodo enako kot državni odvetniki plačane iz proračuna, vendar pa po tarifi, ki tudi sicer velja za odvetniške storitve. Cilj ministrstva je, da bi v primerih, ki zahtevajo specialna znanja, državo zastopali najboljši strokovnjaki za posamezno področje, pravobranilci pa so odločno proti tovrstni privatizaciji: »Zastopanje javnega interesa, ki je tudi zastopanje javnega premoženja in številnih interesov države, potrebuje stabilno in kontinuirano zastopanje, ki ne more biti razdrobljeno najprej po funkcijah, nato pa še po različnih zastopnikih, ki bodo na koncu tudi različno plačani,« pravijo na pravobranilstvu, ki ga trenutno vodi namestnica generalnega pravobranilca Mateja Senih. Ministrstvu pogojno očitajo celo korupcijsko tveganje: »Da nosilec pooblastila (odvetnik, op. p.) potrebuje soglasje vlade v zadevi, v kateri vrednost spornega predmeta presega znesek 100.000 evrov, ni zadosten varnostni kriterij, ki bi lahko vselej preprečil možnost zlorabe zakona s privilegiranjem posameznih odvetnikov ali odvetniških družb. Posamezni primeri imajo lahko nizko vrednost spornega predmeta, pa njihova množičnost doseže zelo hude premoženjske posledice. Vprašanje je, če s tem ni podano korupcijsko tveganje.«
Opozarjajo na manjšo avtonomnost
Ker ustava za pravobranilce ne narekuje avtonomnosti (kot recimo za tožilstvo, še posebej pa za sodišča, ki so samostojna veja oblasti), so se na pravosodnem ministrstvu med drugim toliko lažje odločili, da pravobranilstvo oziroma državno odvetništvo spravijo pod okrilje pravosodnega ministrstva kot v organ v sestavi, pravobranilce pa iz državnih funkcionarjev z osemletnim mandatom spremenijo v javne uslužbence z zaposlitvijo za nedoločen čas. Na pravobranilstvu obema predvidenima potezama oporekajo, pri čemer se zatekajo k zgodovini pravobranilstva in ustavnemu zakonu, ki je ob osamosvojitvi vpeljal slovensko ustavo.
Pravobranilstvo je bilo namreč že v nekdanji Jugoslaviji samostojen organ, ustavni zakon iz obdobja osamosvojitve pa določa, da »sodišča, javna tožilstva, javna pravobranilstva in družbeni pravobranilci nadaljujejo delo po dosedanjih predpisih do sprejema novih«.
Predvideni status javnih uslužbencev se jim zdi neprimeren, pri čemer se sklicujejo tudi na mnenje drugih pravnikov: »Položaj uradnikov je v temelju drugačen od položaja funkcionarjev, saj imajo funkcionarji po zakonu položaj oseb, ki predstavljajo organ, uradnik pa za zastopanje organa potrebuje posebno pooblastilo. Zlasti pa je uradnik vezan na navodila nadrejenega, kar še poudarja hierarhično strukturo in zmanjšuje strokovno samostojnost pri izvajanju nalog,« se recimo glasi razmišljanje dr. Rajka Pirnata z ljubljanske pravne fakultete.
