Boj francoskih in italijanskih blagovnih znamk poteka tudi na drugih področjih, v svetu avtomobilizma na primer. Tako smo se na fronti znašli tudi sami, ko smo pod drobnogled vzeli alfo romeo giulietto in renaulta megana, italijanko in francoza, ki kupce nagovarjata v nižjem srednjem razredu. Tam, kjer razmetavanja z denarjem ne poznajo. Še več: v njem znamke pogosto za svoj štirikolesnik ne iztržijo toliko kot kakšen proslavljeni oblikovalec za svojo kreacijo. Se tudi vam dozdeva, da gre za narobe svet? A še kako realen. Med nedavnim obiskom Pariza smo vstopili v prestižno trgovino, v kateri so žensko obleko in pripadajoči par čevljev prodajali za 20 evrskih tisočakov. Podobno kot za testno giulietto in megana v Sloveniji zahtevajo njuni prodajniki. Verjetno poudarek, kdo za odšteti denar dobi več, ni potreben.
Alfa je prava lepotica, ki bi ji kreacija kakšnega modnega guruja še kako pristajala. Naša je bila odeta v belo barvo, a to še zdaleč ne pomeni, da je bila nedolžna. Daleč od tega, saj vas bo od prvega testnega kilometra naprej odkrito nagovarjala, da jo vzamete za svojo. Bodisi nežno ali odločno. Čarov ji ne manjka, zato je verjetnost, da se ji boste znali upreti, majhna. Morebiti bo kdo rekel, da naša giulietta ni tista prava, pa ne zgolj zaradi barve zunanjosti, temveč zaradi agregata, ki je skrbel za pogon. Kakšna zmota, 1,6-litrski dizel se ji je presenetljivo podal, konjički, 120 jih je bilo, pa so bili ves čas razigrani in so komajda čakali, da jih poženemo v dir. Občutki za volanom, ki zagotavlja športnost, so bili resnično pozitivni, tudi po zaslugi 6-stopenjskega samodejnega menjalnika, in so samo potrjevali, kar smo nato med tehničnimi podatki prebrali – da je hitrosti in pospeška več kot dovolj. Toda njeno okolje seveda ni ravna cesta, temveč ovinkasta, na kateri se znajde kot riba v vodi in omogoča vozniku, da si malce dvigne raven adrenalina v krvi, če si tega seveda želi. Še enkrat, kljub dizlu v nosu. Žal brez davka ne gre. Poraba goriva s povprečjem 6,4 litra je enostavno previsoka, da bi ji pogledali skozi prste. Na srečo pa je vsaj njena posoda za gorivo s 60 litri nadpovprečna, doseg z enim polnjenjem pa hvalevrednih 940 kilometrov.
Megane seveda ni takšen lepotec, a moramo priznati, da so renaulti, odkar se je znamki pridružil Laurens van den Acker, videti precej bolje. Začnimo tam, kjer smo pri giulietti končali – s posodo za gorivo. Ta pogoltne vsega 47 litrov. Z razlogom. Testni megane z 1,5-litrskim dizlom v nosu je bil pravi »šparovček«, vsega 5,2 litra pa je poraba, ki je za volanom testnega štirikolesnika že dolgo nismo dosegli. In pozor, nismo še dementni, da se tega ne bi spomnili. Res škoda, da rezervoar ni večji, saj bi bila magična tisočica prevoženih kilometrov zlahka dosegljiva, tako pa ni. Toda ugodna poraba ne pomeni, da smo bili do konjičkov, ki jih je natanko 110, kaj bolj milostni kot pri alfi. Dril, ki smo ga dali skozi, je bil zelo podoben. Sodba pa naslednja: zmorejo nekaj manj. To potrjujejo tudi tehnični podatki, ki so v prid alfi. A redki bodo tisti, ki se bodo nad meganovim motorjem zmrdovali, češ da ni dovolj zmogljiv. Je pa vredno razmisliti, ali ni smiselno doplačati za 6-stopenjski samodejni menjalnik, ki stane evrski tisočak in pol ter je v nekoliko večjem talismanu osvojil naše srce.
Sicer pa sta si italijanka in francoz, ko beseda nanese na dolžinske centimetre in prtljažne litre, podobna. Tako je na zadnji klopi centimetrov za dva povprečno raščena zemljana dovolj, podobno kot prostora za štiri potovalke v prtljažniku. Je pa res, da meganov ob podrti klopi ponuja uporabno skorajda ravno dno, navdušila pa nas je tudi kartica namesto ključa, ki samodejno odklepa in zaklepa vrata. Več pa v sklepu.
