Tega plina se je želela polastiti družba Ascent Resources, za katero stoji ameriško-angleški kapital, a jim je na prste stopilo slovensko upravno sodišče. To je razveljavilo njihovo dovoljenje za čiščenje zemeljskega plina in nafte s frackingom. S pritožbo so bili uspešni naravovarstveniki, ki so dokazali, da je fracking okoljsko škodljiv. Šefom Ascenta, ki so po nekaterih podatkih v raziskave vložili že več kot 42 milijonov evrov, je načrte z nekaj deset milijonov evrov težko naložbo prekrižalo ustavno sodišče neke majhne države.
Predstavljajmo si teoretičen scenarij, da bi jezni šefi tožili Slovenijo za ves vložek in desetletne obresti – toliko časa naj bi namreč namenili raziskovanju tal pod Petišovci – zaradi izgube potencialnega dobička, o sporu pa ne bi odločalo nacionalno niti evropsko sodišče, pač pa ad hoc izbrani sodniki na posebnem arbitražnem sodišču za reševanje sporov med državami in korporacijami. Predstavljajmo si, hipotetično, da bi Slovenija tožbo izgubila in po odločitvi arbitrov morala korporaciji plačati podoben znesek, kot ga na leto namenimo celotnemu državnemu gospodarskemu resorju. Toliko, kot na leto namenimo za vzdrževanje državnih cest. Trikrat toliko, kot namenimo za zaščito in reševanje. Predstavljajmo si, da teoretičen scenarij od možnega loči slab mesec dni.
Takrat bo v Bruselj prišel predsednik kanadske vlade Justin Trudeau, ki bo s predstavnikom evropske komisije podpisal sporazum CETA, ki bo odprl vrata nastanku takih arbitražnih sodišč. Četudi bodo posamezni nacionalni parlamenti trgovinski sporazum obravnavali v naslednjih dveh letih, bodo nekatere njegove določbe začele veljati že oktobra. Katere, je legitimno, a doslej neodgovorjeno vprašanje. Ta del sporazuma še ni spisan. Ne razumete? Nič hudega, tudi tisti, ki vodijo našo državo, ne razumejo.
Kot tudi ne razumejo, kaj nam pravzaprav prinašajo dikcije tistih delov sporazuma, ki so že končani. Državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu tako te dni prosi evropsko komisijo, naj ji, zaboga, nekdo pojasni, ali resnično lahko državo tožijo tudi korporacije, ki že imajo v Sloveniji koncesijo za izkoriščanje naše ustavne pravice. Si predstavljate, da bi Slovenija češki Kofoli ali nizozemskemu Heinekenu omejila uporabo vode za komercialno rabo, potem pa bi jo katera od teh družb po svojih kanadskih ali ameriških podružnicah tožila za sto, dvesto milijonov?
Vlada je te dni v sila nerodni situaciji; včeraj, verjetno zaradi vseh odprtih vprašanj, ni sprejela nikakršnih stališč do teh trgovinskih sporazumov. Zdaj bi jih že morala posredovati v potrditev državnemu zboru, čez slabe tri tedne pa bo minister Karl Erjavec v skladu z njimi glasoval v Bruslju. Toda kakšna stališča naj vlada vendarle sprejeme in hkrati ohrani obraz pred državljani? Državna politika igra prav tako netransparentno igro kot evropska komisija. Kajti ključno vprašanje, s katerim se vlada ukvarja, ni, ali naj zavrne podpis sporazuma ali ne, temveč kako podpis vsemu navkljub zagovarjati pred državljani.
Slovenija ni posebej znana po tem, da bi si upala uveljaviti svojo zunanjo politiko. Raje sledi interesom velikih. Erjavec bo dal evropski komisiji slovenski blagoslov, da s Kanado podpiše CETA. Ne glede na to, da dobrobiti tega sporazuma v naši državi ne bomo čutili.
