Svetovna ekonomija je postala produktivna. Začela je proizvajati absurdna zavezništva. Proti mednarodnim trgovinskim sporazumom so se na istem terenu znašli najbolj radikalni levi kritik Amerike Noam Chomsky, republikanski predsedniški kandidat Donald Trump, egiptovski neodvisni sindikati, vsaj dva evropska ministra za ekonomijo, nemški aktivist za zaščito pravic potrošnikov Thilo Bode, neuspešen demokratski predsedniški kandidat Bernie Sanders, zadržanost pa je izrazila tudi predsedniška kandidatka Hillary Clinton. Protekcionizem v političnem slovarju ponovno postaja spodobna beseda.
S krizo pogajanj Transatlantskega trgovinskega in investicijskega partnerstva (TTIP) se romantično obdobje velikih trgovinskih sporazumov izteka. V javnosti so že nekaj let deležni vedno večjega nezaupanja, zdaj pa so izgubili privlačnost tudi za politike, vsaj za tiste, ki imajo senzorje naravnane na vibriranje javnega mnenja. Tam je globalizacija postala skoraj psovka, odprte meje grožnja, partnerstvo pa zelo sumljiv odnos. Nastopil je čas realizma. Namesto zaupanja v globalizacijo kot proces, ki odpira nacionalne ekonomije v dobro prebivalstva vsega sveta, se zdaj kažejo bolj neprijetne posledice neskončnega pretakanja blaga s celine na celino, v katerem neobdavčeni dobiček potegnejo velike korporacije. Ko je bilo ta teden iz Francije in Nemčije slišati glasove, da so pogajanja za TTIP propadla, so jih prej spremljali vzdihi olajšanja kot zaskrbljenost zaradi prihodnosti ekonomskih odnosov.
Tahrir je bil upor proti globalizaciji
V Evropi in Združenih državah Amerike je bilo nasprotovanje omejeno na marginalne proteste. V državah tretjega sveta so se uničujoči učinki derelugirane trgovine brez omejitev pokazali precej bolj zgodaj in v bolj brutalnih oblikah. Tudi protesti so bili bolj siloviti. Upor na trgu Tahrir v egiptovski prestolnici Kairo so v Evropi razumeli predvsem kot politično gibanje za osvoboditev izpod diktature Hosnija Mubaraka. Politična govorica svobode je bila tako glasna, da je preglasila ekonomske tokove, ki so bili podlaga za upor.
Organizacijsko jedro protestnikov na Tahrirju niso bile politične stranke. Muslimanski brati, ki so po odstopu Mubaraka zmagali na parlamentarnih volitvah, so se na Tahrirju vrteli na robovih protesta. Staro politično vodstvo stranke je nasprotovalo organiziranemu nastopu stranke. Tudi druge tradicionalne stranke so bile na trgu nevplivne. Jedro so bili neodvisni sindikati in delavci iz egiptovskih industrijskih centrov tekstilne industrije v Mahali v delti Nila, velikih tovarn cementa v Helvanu in ekonomskih conah v mestu Šesti oktober in drugih puščavskih mestih. Prišli so dobro opremljeni in z jasnimi ekonomskimi zahtevami, izrečenimi v neposrednem političnem jeziku. Mojstrili so se več kot desetletje v dolgem nizu stavk, ki so bile naravnane proti učinkom egiptovskih mednarodnih trgovinskih sporazumov, programov Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke in proti partnerstvu anonimnih mednarodnih korporacij s politično in vojaško elito Egipta.
Pod zastavo svobodne trgovine in pod patronatom mednarodnih finančnih institucij je Mubarak državno gospodarstvo reformiral s formulo javno-zasebnega partnerstva. Javna je bila v tem primeru državna lastnina, zasebno pa anonimne korporacije, egiptovska politična elita in generali. Popolna deregulacija in privatizacija ekonomije, ki sta bili pogoj za sodelovanje mednarodnih finančnih institucij, sta se iztekli v pretakanje državne lastnine v roke peščice pripadnikov politične in vojaške elite. V Egiptu ni bilo več mogoče ločiti, kaj je ekonomija, kaj je politika in kaj je vojska. Delavci v tovarnah so bili soočeni z nižanjem plač, vedno slabšimi delovnimi pogoji, krhanjem zdravstvenih služb in kolapsom javnega šolskega sistema, kmetje pa s ponovno fevdalizacijo zemlje.
Odgovor so bili široko stavkovno gibanje in kmečki upori, ki so se na Tahrirju iztekli v zahtevo po revoluciji. Namesto revolucije so leta 2013 dobili obnovitev vojaške diktature, ki je ponovno vzpostavila oblast partnerstva javno-zasebne ekonomije. Aktivni in upokojeni generali nadzorujejo polovico egiptovskega bruto proizvoda, pod zaščito političnih institucij uporabljajo vojsko in državno policijo, da dušijo stavke proti privatizirani ekonomiji. Ponovno ni več mogoče natančno reči, kje se konča ekonomija in začne politika in kako ima nad obojim nadzor vojska, ker so procesi zamegljeni z retoriko svobodne trgovine in prostega pretoka kapitala.
V Evropi in Združenih državah ti procesi niso bili tako brutalni. Logika pa je enaka in pripeljala je do zadržanosti politike do povezovanj, ki so se še pred petimi leti zdela popolnoma neproblematična.
Najtrši udarec je dobilo Transatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo, ki naj bi bilo po besedah ameriškega predsednika Baracka Obame iz leta 2013 »partnerstvo, ki bo zaoralo novo ledino«.
Takrat so se začela pogajanja za proces, ki je v slovarje prinesel novo besedo. TTIP. Zdel se je neizogiben, nerazumljiv in v poslovne skrivnosti zavit sporazum, ki ga bodo veliki sklenili v pogajanjih za zaprtimi vrati in bo v dobršni meri ostal skrit očem javnosti. Koristil pa naj bi vsem.
T(TIP)tanik med Evropo in Ameriko
Proces bi moral teči gladko in brez zatikanja, ker tudi evropski parlamentarci niso imeli vpogleda v vse podrobnosti sporazuma. Pa se je tik pred koncem zalomil in kaže, da nikoli ne bo realiziran. Veliki manever, ki naj bi čez Atlantski ocean v enem velikem zamahu združil Evropsko unijo in Združene države Amerike, je začel spominjati na Titanik. Le da se je začel potapljati, še preden so ga splavili.
Francoski minister za zunanjo trgovino Matthias Fekl je ta teden lakonično sporočil, da v Franciji ni več politične podpore za sporazum in da Francija zahteva prekinitev pogajanj. Sledil je nemškemu ministru za ekonomijo Sigmarju Gabrielu, ki je rekel, da so pogajanja med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike propadla. Evropska razprava je bila nekoliko akademska. Težko verjetna se je zdela ideja, da bi lahko velike korporacije dobile več pravic, kot jih imajo države, in da bi lahko tožile države, če bi državni zakoni škodovali njihovemu profitu. Vendar je Evropska unija od korporacije Apple ravno v času nemških in francoskih signalov proti sporazumu zahtevala, da plača za več kot deset milijard evrov davkov za profite, ki jih je parkirala na Irskem. Apple je z irsko državo kot enakopraven partner sklenil sporazum, da mu ni treba plačevati davkov za profite, ki jih je v državo pretočil s celotne evropske celine. Tako očitna premoč korporacij nad državami je v Evropi postala nekaj, kar evropski politiki vedno težje branijo kot smiselno ekonomsko politiko. Zato do TTIP povečujejo distanco.
Zares presenetljivo nasprotovanje pa prihaja iz Združenih držav Amerike, kjer so si proces globalizacije in deregulacije svetovne ekonomije izmislili.
Donald Trump je svoj ekonomski program zastavil na nasprotovanju mednarodnim trgovinskim sporazumom in je ob morebitni zmagi napovedal umik ZDA iz njih. Nasprotovanje sporazumu s pacifiškimi državami je izrazil s številkami. »Sporazum, dolg 5544 strani, je predolg, da bi ga lahko razumeli. Nihče ga ne razume.« Svojim volilcem pa je problem razložil v enem stavku. Sporazumi so omogočili preselitev ameriških tovarn v tretji svet, s tem so oni izgubili delo in položaj v srednjem razredu, odprte meje pa so sprostile tok migrantov, ki pobirajo preostala delovna mesta.
Vsi beli moški srednjih let, ki so izgubili delo, glasujejo zanj. Prišel je v neposredno bližino Bele hiše. Bernie Sanders je imel podobne argumente v nekoliko manj agresivnem jeziku. Ogrozil je Hillary Clinton, ki je naredila popoln obrat in se sredi kampanje tudi sama usmerila proti sporazumom. Z vsemi se strinja Noam Chomsky, ki pravi, da so trgovinski sporazumi v resnici zgolj sporazumi o pravicah korporacij in so zato tajni. Svobodna mednarodna trgovina je postala izraz, od katerega je dobro bežati, če hočeš preživeti v politiki.
