S številnimi, obsežnimi ter odlično utemeljenimi strokovnimi argumenti skuša prof. dr. Rismal dopovedati svojim nekdanjim kolegom na ljubljanski univerzi ter (vse hitreje strokovno propadajoči) slovenski stroki, da ne smejo nestrokovno in nesmiselno razmetavati ogromnih finančnih sredstev za »tehnične spomenike« v obliki predragih, slabo delujočih megalomanskih projektov.
Na žalost se očitno strokovno neznanje, nesposobnost in posledično pomanjkanje strokovnih (proti)argumentov sprevrže najprej v strokovni molk, nato pa v zapovedano cenzuro ter strokovno izolacijo. »Strokovna protiargumentacija« se lahko stopnjuje tudi po načelu, ki ga je ugotovil že Paul Valery: »Kdor ne zna napasti misli, napade mislečega.«
Ravno tako si nihče od odgovornih ne upa (ali tudi ne zna) strokovno komentirati moje strokovne kritike (Kanalizacija nad ključnim vodnim virom, Dnevnik, 22. julija 2016) glede gradnje ekološko in ekonomsko škodljivega povezovalnega kanala (od Vodic in Medvod do CČN v Zalogu, ki bo stal vsaj okoli 110 milijonov evrov), čeprav trasa tega kanala poteka neposredno prek zaščitnih con za odvzem podtalnice in s tem nesmiselno in nedopustno ogroža temeljne vire preskrbe mesta Ljubljana in okolice s pitno vodo.
Podobno sem pred leti zaman skušal opozoriti ljubljansko mestno upravo, ministrstvo za okolje in prostor, Inženirsko zbornico Slovenije ter slovensko gradbeno stroko na nesmiselno zapravljanje desetine milijonov evrov za tri zadrževalne bazene v ljubljanskem kanalizacijskem omrežju (s skupno uporabno prostornino okoli 30.000 m3). Strokovni svet matične sekcije gradbenikov pri IZS (ustanovljen za dajanje predlogov, mnenj, priporočil ali ocen o kakovosti opravljenega strokovnega dela) mi je 7. julija 2009 na moje kritično strokovno pismo odgovoril sledeče: »Po pregledu Vašega dopisa člani strokovnega sveta ugotavljajo, da nimajo dovolj informacij o obravnavanem projektu, da bi strokovno ocenili kakovost in pravilnost projektnih rešitev in zavzeli stališče o gospodarnosti in racionalnosti nameravane gradnje.« Mislim, da je na ta citat odveč vsak komentar.
Mojim slepim, gluhim ter molčečim strokovnim kolegom zatorej le dvoje izrečenih misli:
– odgovor gospe Marie von Ebner - Eschenbach na standardno uporabljeni izgovor, da pametni odneha: »Kakšna žalostna resnica, ki je temelj prevlade neumnosti!«
– Voltaire pa je svojčas opozoril: »Odgovorni smo za to, kar počnemo; vendar smo odgovorni tudi za to, česar ne počnemo.«
Žal se v »demokratični« Sloveniji predvsem ustrahovana »samostojna« slovenska inteligenca v vse večji meri odpoveduje civilnemu pogumu, saj je ta vse bolj eksistenčno nevaren. Konstruktivna strokovna kritika, ki pomeni vir ter napredek znanja, pa se pri nas načrtno zatira ali pa se ji celo posmehujejo brez pomislekov in argumentov.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. Ljubljana
