Panoramski razgled, ki se letos odpira na sveže spete snope polja slovenskega filma, ponuja precej bogato bero, z novim rekordnim številom prijav na festival in polno merico izbranih filmov, ki dobivajo možnost predstavitve tako strokovni kot širši javnosti, kar se zdi v danih produkcijsko-distribucijskih pogojih še kako potrebno. V tem raznovrstnem naboru se predstavlja 14 celovečercev, štirje srednjemetražci in kar 34 kratkih filmov, ki se že zadnjih nekaj let zdijo v odlični kondiciji.
Iskanje pravega izraza
Kvalitete »kratkega« gotovo izkazuje film mlade režiserke Sare KernSrečno, Orlo! (2016), ki je svojo festivalsko pot sicer začel v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala. Film izstopa po vizualni plati, ki je v odsotnosti besed in dialogov ključna. V estetiki minimalizma, ki skozi pretanjeno igro barv in svetlobe (direktor fotografije Lev Predan Kowarski) ustvarja nežno atmosfero, sledi majhnemu, a močnemu odkrušku tragične zgodbe ob izgubi enega od otrok v perspektivi komaj sedemletnega fantka, ki poskuša težave odraslih rešiti na »otroški način«, tako da enostavno vzame tisto, kar manjka njegovi nesrečni, odtujeni družini. Strogo umerjena preprostost, ki odkriva avtoričino intuicijo v odnosu do tematike obravnavane zgodbe, kot tudi njenega izraza skozi elemente filmske govorice, se kaže kot iskrena in dobro umerjena.
Iskanje pravega filmskega izraza je pri nekaterih tematikah težko, saj je zaradi ideološke predpostavke filmske podobe kot nosilke političnega podoba že v sami zasnovi obremenjena. Eden od aktualnih kočljivih tematskih primerov je begunska kriza oziroma migrantski tokovi, ki jih sunkoma raznaša po Evropi. Groza, ki se zdi prisotna na vseh ravneh in odtenkih besede, je neupovedljiva, presega konvencije običajne filmske govorice, ki zato posega v bolj radikalne ali eksperimentalne vode. Tega se dobro zaveda Obzornik 62 (2015) kolektiva Obzorniške fronte in njegove članice Nike Autor, ki skozi formo kratkega eksperimentalnega filmskega eseja odkriva absurdno ponovljivost zgodovine v nečloveški ironiji usode, ki zgodbo neke umetniške razstave in naključnih eksponatov iz Damaska v dialektičnem obratu zgodovine ponovi z vojno na Bližnjem vzhodu in na domačih mejah.
Pogum za neznano
Konformizmu podobe in njeni spektakulizaciji ali estetizaciji – sploh podobe nedefinirane slepe pege z oznako begunec, migrant – se z načinom pristopa poskuša upirati tudi Damjan Kozole v kratkem dokumentarnem filmu Meje (2016), ki je en kader, realnih deset minut v prazni pokrajini z začetka in konca ter deset tisoče zgodb ljudi na poti. Ko pokrajino iznenada prekrijejo obrazi, ki se mimo kamere, postavljene ob slovenski del begunske poti, vsak posebej obrnejo in se spogledajo s tistim na drugi strani kamere očesa – z gledalcem samim, kot človek s človekom. In ko nastopi tišina, je pokrajina, ki ostaja, nenadoma popolnoma drugačna. V iskanju človečnosti je tudi kratki dokumentarni film Idomeni geto (2016) Julije Minet, ki iz posnetkov begunskega centra Idomeni na grško-makedonski meji svojih protagonistov ne prikazuje kot utrujene in razcapane množice, temveč skozi izostrene bližnje in srednjeplanske posnetke obrazov išče človeka v vsakem. Z druge strani se skozi fikcijo begunska kriza kaže kot vodilna motivna črta tudi v kratkem igranem filmu Žige VircaSelitev (2016), prikazanem že na festivalu v Torontu, dobro zasnovanem predvsem v kontekstu žanra grozljivke, ki se kaže kot primerna in dobro izkoriščena izbira za prikaz (moralne) groze in strahu srednjerazredno zasidranega belega človeka pred Drugim, pred to gomazečo gmoto temnih, v senco zavitih teles na obzorju.
Razgibana krajina slovenskega kratkega filma se ob zgolj nekaj omenjenih naslovih – naj izpostavimo še Ribolov (2016) Jana Cvitkoviča, ljubezensko nadaljevanje lanskega zmagovalca Ljubezen na strehi sveta – zdi vitalna, polna idej in zagona, ki jo neti tudi vse več neodvisnih in amaterskih (neprofesionalnih) filmarjev, kar prinaša neko svežino, ki jo sistemi (naj bo to šolski ali ekonomski) morda preveč omejijo in zadušijo. In če si kratki film upa stopiti v neznano, bi si splošno rečeno lahko zgolj želeli, da ta drznost tudi ob daljših projektih ne poide.
