Nekega dne – to ne bo v tako daljni prihodnosti, ker smo preneumni, da bi se dolgo ohranili – bo kakšen študent antropologije bral časopise našega časa in moral se bo vprašati, ali je bilo to res mogoče: so zares v 21. stoletju obstajali – in kako so sploh lahko imeli samostojno državo – tako slaboumni narodi, da so se smrtno resno prepirali o tem, čigava je v resnici kranjska klobasa in od kje natančno je varaždinsko zelje. Verjetno je bila, bo pomislil mladi jutrišnji antropolog, stvar v receptu za klobaso ali v vrsti zelja – ne more biti nič drugega – in so Hrvatje, evo, kranjsko klobaso imeli za svojo, ker obstaja ravno takšna, ki se na Hrvaškem imenuje, kaj jaz vem, virovitiška klobasa, Slovenci pa so pač varaždinsko zelje imeli za svojega, ker je v osnovi isto kot na primer avtohtono ptujsko zelje.
Toda ne: Hrvati so kot avtohtono hrvaško hoteli proizvajati in prodajati prav kranjsko klobaso – na ovitku je, jebiga, pisalo prav »kranjska klobasa« – Slovenci pa so kot avtohton in tradicionalen slovenski proizvod v Evropski uniji hoteli registrirati prav varaždinsko zelje: v zahtevku za zaščito proizvoda piše prav »varaždinsko zelje«. Naslednje tri mesece bo nesrečni študent antropologije preživel tako, da bo po arhivih in inštitutih raziskoval obupno majhno verjetnost, da nekje na Hrvaškem vendarle obstaja dežela, ki se imenuje Kranjska, in v Sloveniji nekakšen Varaždin, ali pa zelo minimalno možnost, da je dežela Kranjska nekoč davno pripadala Hrvaški, Varaždin pa da je bil nekaj časa slovenski – nekakšno, kakršnokoli pojasnilo tega popolnoma nerazumljivega in nerazumnega prepira, saj celo Hrvatje in Slovenci ne morejo biti toliko neumni, da bi si lastili klobase ali zelje, katerih izvor je naveden v imenu.
Pa vendar dežela Kranjska ni na Hrvaškem, niti nikoli ni bila, Varaždin pa nikoli ni bil v Sloveniji. Ves obupan in že povsem izčrpan bo zdaj študent prebral, da so Hrvatje svoje kretensko prisvajanje kranjske klobase smrtno resno pojasnjevali z dejstvom, da se »kranjska klobasa na Hrvaškem proizvaja že več kot sto let« in da »niti glede recepta niti glede načina priprave ne gre za isto klobaso« – zakaj se potem, za božjo voljo, imenuje kranjska??? – in potem še, da so Slovenci svoje kretensko prisvajanje varaždinskega zelja smrtno resno pojasnjevali z dejstvom, da sta »v Sloveniji že zaščiteni dve vrsti zelja pod imenom 'varaždinsko'« in da je »varaždinsko zelje v Sloveniji udomačena lokalna vrsta« – zakaj se potem, za božjo voljo, imenuje varaždinsko???
Na samem vrhuncu norosti so tako Hrvati kot Slovenci poklicali na pomoč Evropsko unijo, pri čemer so se zagovarjali tudi tako, da so se sklicevali na evropsko uredbo št. 1151/2012, po kateri »imena ni mogoče registrirati kot označbo porekla ali geografsko označbo, če je v nasprotju z imenom rastlinske sorte ali živalske pasme in bi lahko potrošnika zavajalo glede pravega porekla proizvoda«. Skratka, Hrvati trdijo, da dejstvo, da se kranjska klobasa po naključju imenuje prav kranjska, potuhnjeni Slovenci izkoriščajo, da bi »potrošnika zavedli«, da bi pomislil, da je, jebiga, iz dežele Kranjske. In Slovenci vračajo udarec s tem, da se sklicujejo na taisto uredbo, da bi opozorili Evropo, kako pokvarjeni Hrvati »potrošnika zavajajo« tako, da varaždinsko zelje perfidno sadijo in pridelujejo prav v Varaždinu.
– To je torej to slavno varaždinsko zelje? bo v krožnik gledal dobro informiran tujec v kakšni hrvaški restavraciji.
– Seveda. Avtentično, pravo varaždinsko, bo odgovoril natakar.
– Iz Slovenije?
– Se razume samo po sebi. Od kje pa bi bilo sicer? se bo ta prisiljeno nasmehnil.
– Ni mogoče, kaj jaz vem, ga bo sumničavo gledal tujec. Tisto iz Varaždina?
– Ne, za božjo voljo, gospod, bo zajecljal natakar in postal rdeč v obraz. Mi smo resna restavracija.
– Zelo dobro. Ali ponujate ob varaždinskem zelju katero od avtohtonih hrvaških specialitet?
– Seveda, gospod. Imamo pekinško raco.
Ta stvar bi v resnici lahko marsikoga precej zbegala in »zavedla«. Bilo bi veliko enostavneje, če bi se kranjska klobasa imenovala samo klobasa in bi Hrvati in Slovenci takoj, brez napake in odvečnih nesporazumov, vedeli, od kje je. Tako pa je povsem gotovo samo to, da ni in ne more biti iz dežele Kranjske, saj se sicer ne bi imenovala kranjska. Kot je varaždinsko zelje, kot kaže njegovo ime, najverjetneje slovensko.
Ali je bil torej svet včasih veliko bolj preprost ali pa smo bili mi pametnejši, da smo nekoč, ko se je nekaj imenovalo pizza napolitana, leskovačka mučkalica, sarajevski čevapčiči ali Kentucky Fried Chicken, precej zanesljivo lahko sklepali tudi na, kako se temu že reče, »geografsko poreklo«. Medtem, kot vidimo – dobro, ne vidimo mi, vidi pa tisti nesrečni študent antropologije – smo se lepo in temeljito poneumili, tako da ne vemo, od kje sta kranjska klobasa in varaždinsko zelje, hkrati pa s stoodstotno gotovostjo vemo samo to, da nista iz dežele Kranjske in Varaždina.
In da pod savskim mostom zanesljivo ne teče Sava.
