Vse se vrača, vse se plača: več let so fanatične pripadnice – pa tudi pripadniki – kalifata izvajale teroristične napade na Bližnjem in Srednjem vzhodu tako, da so pod burkami nosile kilograme eksploziva, zdaj pa so to taktiko teroristi učinkovito dobili nazaj v glavo kot bumerang. Odporniškemu gibanju gre pri tem malce na roko tudi dejstvo, da je nošenje burke – drugje skrajno sumljivo – v Islamski državi, jebiga, obvezno.
Končno so po seriji samomorilskih napadov, ki so jih izvedli nasprotniki kalifata, oblečeni v burke in nikabe, na nadzornih točkah in v institucijah Mosula, mestne oblasti tega mesta – v katerem ženske javno bičajo in kamenjajo, če se jim vidi gleženj ali oko – z zakonom, evo, v varovanih prostorih prepovedale zakrivanje obraza in telesa.
Prihodnost bo težko razumela ta svet in naš čas. V nečem, kar bi se v drugačnih okoliščinah moralo imenovati čudovit zgodovinski paradoks, so se na isti strani zapornice na checkpointu skupaj znašli kalifovi rablji v Mosulu in francoska žandarmerija na Azurni obali, tako Islamska država kot Evropska unija, združeni v istem paničnem strahu pred pokritimi ženskami. Saj namreč prepoved burke in nikaba, o čemer se po Franciji vse pogosteje razpravlja tudi v preostalem delu zahodne Evrope, nima prav nič – da se ne zafrkavamo – s skrbjo za evropsko meščansko ali krščansko tradicijo. Torej natanko toliko, kolikor ima s skrbjo za islamsko tradicijo zapoved, da se morajo ženske v Mosulu pokrivati.
Niti burka niti nikab konec koncev nista islamski verski obeležji: šeriatsko pravo precej jasno pravi, da je, ravno nasprotno, pokrivanje obraza iz verskih razlogov izrecno prepovedano, ker je bilo kot zgodovinska izjema obvezno samo za žene preroka Mohameda. Tudi če obstaja verski koncept pokrivanja telesa, so bili evropskim policistom veliko bližji na primer ženski samostani. Sredi polemike o maltretiranju muslimank na francoskih plažah je firenški imam Izzedin Emir na facebooku objavil fotografijo desetih popolnoma pokritih redovnic, kako brezbrižno čofotajo na neki italijanski plaži, z jasnim, a neizrečenim vprašanjem: ali bi francoska policija tudi redovnico prisilila, da se sleče, vse ob predpostavki skladnosti z evropsko meščansko, torej krščansko tradicijo? Seveda so mu profil takoj ugasnili in ga napadli z ostrimi kritikami ter grožnjo s smrtjo.
Ali gre torej – če ne gre za vero – pravzaprav za identiteto? Ali nikab in hidžab spodjedata našo evropsko identiteto? Težko, saj je ženska muslimanska obleka tej identiteti tuja in nevarna natanko toliko kot na primer navaden in danes tako evropski – suknjič. Katerega koncept so v Evropo nekoč davno prinesli, glej ga šmenta, prav Arabci. Sicer sta tej identiteti – če smo že pri Franciji – nikab ali hidžab tuja natanko toliko, kolikor so bili nekoč tuji danes »francoski« parfum, alkohol ali kitara, vse sami arabski izumi, ki so osvojili Francijo in postali pravzaprav znamenja iste francoske identitete, ki se zdaj brani pred nikabom.
Ali ne gre potem – če ne gre za identiteto – pravzaprav za ženske pravice? Istočasno, ko nam je izumiteljica burkinija Aheda Zanetti navdušeno pojasnjevala, da je z oblačilom za vse telo in glavo muslimankam omogočila kopanje v morju in na bazenih, so iz sirijskega Manbidža prihajali pretresljivi prizori žensk, ki so osvoboditev mesta in odhod Islamske države slavile tako, da so slačile in metale burke in nikabe po ulici. Katera je potem ta bistvena razlika med kalifovo policijo v Islamski državi, ki iz tako imenovanih verskih razlogov ženske sili, da nosijo burke, in kamenja tiste, ki kažejo telo, in francosko žandarmerijo na Azurni obali, ki iz tako imenovanih sekularnih razlogov ženske sili, da si slečejo burke, in kaznuje tiste, ki telesa – ne kažejo. Ali samo v teži kazni?
Francoski premier Manuel Valls je na primer neumno spomnil, da revolucionarka Mariana, simbol Francoske republike, na romantičnih podobah juriša z razgaljenimi prsmi »zato, ker je svobodna«. Ali so potemtakem francoske in evropske ženske danes tako svobodne, da lahko hodijo po ulicah z golimi prsmi? Ali je svoboda žensk, ki se meri glede na odkritost telesa, popolna, če je ženska na plaži povsem gola? Kako bi se počutila tista nesrečnica, ki so jo policisti v Nici prisili, da sleče burkini, če bi slekla s sebe vse in na javni plaži ostala povsem gola? Kako dolgo bi bila tako, kako že, »svobodna«?
To vam lahko pove Deborah de Robertis, ki so jo nedavno aretirali sredi svobodne Francije, v pariškem muzeju Orsay, ker se je slekla do golega pred slavno Olimpijo Édouarda Maneta: Deborah pri tem celo ni običajna »osvobojena« ženska iz bogate francoske libertinske tradicije – golo prostitutko je Manet naslikal in razstavil že leta 1865! – ampak konceptualna umetnica, ki je sto petdeset let po Manetu izvedla performans v zvezi s to temo. Aretirali so jo zaradi kršenja javnega reda, torej zaradi istih razlogov, zaradi katerih bi jo v Manbidžu ali Mosulu zaprla tudi policija Islamske države. Toliko o svobodi – o umetniški svobodi, svobodi izbire in svobodi ženske.
Ostaja torej dobri, stari strah pred neznanim. Ne strah pred neznano žensko, njeno narodnostjo ali vero, saj je neznana in v bikiniju, temveč – da se, kot rečeno, ne zafrkavamo – pred neprijetno lastnostjo burke ali nikaba, da mimoidočemu in tudi policistu preprečuje videti, kaj je pod njima.
Kot vidimo, se namreč teh stvari – tega, kar imajo ženske spodaj – enako bojijo v Mosulu in v Parizu.
