Sindrom kuhane žabe mi je prišel na misel, ko sem v preteklih dneh bral tri časopisne zgodbe. Sproščeno čofotajoč v mlačni vodi najprej beremo tole: glavni zvezdi in junakinji olimpijskih iger v Riu de Janeiru sta ponosna reprezentantka ZDA v sabljanju Ibtihaj Mohammad, prva ameriška športnica v zgodovini, ki je nastopila v hidžabu, in iranska reprezentantka v odbojki na pesku Doaa Elghobashy, ki je proti na pol golim evropskim odbojkaricam na vročem brazilskem pesku kljubovalno igrala s pokritim telesom in glavo.
Sproščeno čofotajoč v topli vodi v drugi zgodbi beremo tole: potem ko so zaradi pogostih terorističnih napadov francoska mesta začela uvajati prepoved burkinijev – posebno oblikovanih kopalnih oblačil, ki pokrivajo vse telo – je žandarmerija v Nici neko žensko, ki je v burkiniju ležala na plaži, kaznovala in jo prisilila, da se sleče, z obrazložitvijo, da »žali tradicionalne francoske vrednote in javno moralo«.
Sproščeni v zdaj že vroči vodi na koncu v tretji zgodbi beremo tole: burkini gre po svetu kot za med, njegova izumiteljica, avstralska muslimanka Aheda Zanetti, novinarjem pojasnjuje, da je muslimanski ženski dala svobodo, saj ji s svojim oblačilom omogoča do tedaj nepoznane užitke kopanja.
Če se umaknemo in za trenutek stopimo iz prijetno vroče vode, stresemo s hladno glavo in od strani pogledamo v lonec, bi bili izjemno presenečeni, kako nam je postalo nekaj običajnega, da oboroženi policisti – saj gre na koncu samo za to – silijo žensko, da sleče oblačilo, ker oblečena krši zakon in žali »tradicionalne vrednote in moralo«!
Kaj se je torej zgodilo medtem, kako dolgo smo že v loncu vode, da je – kot v nekem vzporednem vesolju, obrnjenem okrog kot nogavica – naša junakinja postala športnica, ki na športni teren pride povsem zakrita, in kdaj točno in kako, da je izumiteljica »šeriatskega« kopalnega oblačila za nas postala feministka, ki je osvobodila muslimansko žensko: kako to, da petdeset let po tem, ko so odvrgle modrčke, aktivistke za ženske pravice – čisto tako kot v kakšnem norem skeču Montyja Pythona – policija kaznuje zato, ker ne kažejo golega telesa?
Najprej je, spomnili se boste, z eskalacijo islamskega terorizma Francija pred desetimi leti uvedla prepoved nošenja rute, hidžaba, v šolah, potem je pred petimi ali šestimi leti francoski parlament skoraj soglasno sprejel zakon o prepovedi tradicionalnih muslimanskih ženskih pajčolanov in zakrivanja obraza na vseh javnih mestih, letos pa je sledila še prepoved burkinija: kopalno oblačilo, ki pokriva vse telo, so na svojih plažah prve prepovedale mestne oblasti v Cannesu, za njimi pa tudi Villeneuve-Loubet pri Nici in Sisco na Korziki.
Da bi razumeli, v čem je težava s prepovedjo pokrivanja telesa in obraza, pazljivo preberimo naslednji paragraf: »Prepoveduje se prisiliti žensko, da nosi pajčolan in feredžo oziroma da si zakriva obraz, kot tudi vsako drugo dejanje, ki je usmerjeno k spodbujanju tega, da nosi pajčolan in feredžo ter da si zakriva obraz.« Sankcije? Za samo nošenje feredže ali nagovarjanje k temu je predvidena denarna kazen ali zapor do treh mesecev, za siljenje ženske, da nosi takšno oblačilo, pa zapor do dveh let.
V čem je torej težava s tem zakonom? Morda – samo morda – v tem, da citirani paragraf sploh ni iz francoskega zakona, ampak gre za paragraf, s katerim je zakrivanje telesa muslimankam že pred šestinšestdesetimi leti, davnega leta 1950, z zakonom prepovedala – komunistična Jugoslavija!
Ali to nenavadno ujemanje – tudi v Franciji se leta 2016 to, da nekdo žensko prisili v zakrivanje, kaznuje z dvema letoma zapora in tudi v Jugoslaviji so leta 1950 zabeležili napade jezne množice na zakrite ženske, tako da je sarajevsko Oslobođenje tisto zimo poročalo, da so bili v dveh primerih napada na ženske s feredžami storilci kaznovani »zaradi razpihovanja verskega sovraštva« – pomeni, da je bila komunistična Jugoslavija šestinšestdeset let pred svojim časom ali da sodobni Zahod toliko zaostaja za njo?
Zakaj je bila prepoved zakrivanja ženske v komunistični Jugoslaviji navsezadnje emancipacijska in revolucionarna v boju za temeljne ženske pravice, taista prepoved v Franciji šest desetletij pozneje pa navsezadnje napad na temeljno žensko pravico? Morda, glejte, zato, ker je bila prepoved v Jugoslaviji udarec »retrogradni« domači »tradiciji in morali«, prepoved v Franciji – v čudovitem zgodovinskem paradoksu – pa ravno obratno: obramba »napredne« domače »tradicije in morale«.
V obeh primerih – in to je poanta teh treh zgodb – pa so žrtve ženske, stisnjene med dva moška svetova, med družbeno prisilo, da ne pokažejo telesa, in družbeno prisilo, da ga pokažejo. Najbolje je to nehote pojasnila sama gospa Aheda, navdušena nad svobodo, ki ji jo omogoča burkini. »Veste kaj? Pod svojim burkinijem nosim bikini,« je na koncu zaupala v pogovoru za londonski Guardian: »V resnici imam najboljše od obeh svetov!«
Če sta torej burkini in bikini res najboljše od naših dveh svetov, potem je morda res že čas za kuhane žabe.
