Enajst golov. Nihče nikoli na velikih tekmovanjih ni nadoknadil enajstih golov minusa. Nihče nikoli v vsej zgodovini rokometa ni gostitelja kakega velikega tekmovanja premagal z enajstimi goli razlike. Nihče nikoli, do tedaj.
Kaj se je zgodilo tisti večer, kaj se je dogajalo za zidovi Tauron Arene v Krakovu tisto sredo, 27. januarja, tega živ krst do danes ne zna zanesljivo povedati. Tisto, kar se ve, je, da je Norveška zares premagala nepremagljive Francoze, nakar je Hrvaška v tekmi, ki se je znanstveno na noben način ne da pojasniti, že v začetku drugega polčasa imela potrebnih enajst golov razlike, po petinštiridesetih minutah neverjetnih sedemnajst golov razlike, tekmo pa je končala z rezultatom 37 : 23, z nemogočimi štirinajstimi goli razlike. Štirinajstimi goli.
»Čudež v Krakovu« se je zapisal kot največji v vsej zgodovini rokometa. V Tauron Areni je bilo tiho kot v Vavelski katedrali, v šoku niso bili samo poljski gledalci in reprezentanti, ampak tudi sami hrvaški igralci s selektorjem na čelu.
»Moram reči, da je to, kar občutim, čudež iz Medžugorja! Zahvaljujem se svojemu prijatelju Jezusu, naj mi oprosti mojo šibko vero,« je po tekmi vidno ves iz sebe rekel hrvaški selektor Željko Babić in dodal: »Nikoli ne bi stavil proti Jezusu in medžugorski Mariji. Nikoli!«
To je bil res čudež, saj Babićevih prijateljev Jezusa Kristusa in njegove matere Marije nihče ni videl niti v dvorani, kaj šele na parketu. Nikakršen Jezus, nikakršna medžugorska Marija se ne omenjata v časopisnih poročilih s te zgodovinske tekme, prav tako ju ni v uradnih poročilih IHF in EHF: blestel je hrvaški vratar Ivan Stevanović s trinajstimi obrambami, Manuel Štrlek je dal enajst golov, Marino Marić sedem, Zlatko Horvat je dodal pet komadov, medtem ko tega, kako se mu že reče, Jezusa Kristusa, ni bilo niti na klopi. Hrvaški selektor pa se ni zahvalil niti Stevanoviću niti Štrleku niti Mariću niti Horvatu, ampak samo Jezusu in Mariji.
»S seboj nosim majhen križ, postavim ga poleg sebe in se pogovarjam z Jezusom,« je pojasnil. »Ko sem jezen in ko dvomim ali ko sem žalosten, mu rečem: 'Do semle si me pripeljal, zdaj mi pomagaj.'«
In kako sta se Božji sin in njegova mati Marija oddolžila hrvaškemu selektorju za izkazano zaupanje, kako mu je Jezus »pomagal«, ko ga je »pripeljal« do polfinala? Dva dni pozneje je Hrvaška v polfinalu s Španijo seveda gladko izgubila, z 29 : 33.
Ničesar se, glejte, hrvaški rokometaši niso naučili po tem zgodovinskem poljskem četrtfinalu. Osem mesecev pozneje so odpotovali na olimpijske igre v Rio de Janeiro, se s štirimi zaporednimi zmagami sprehodili skozi skupinski del tekmovanja, povozili strašne Dance in še strašnejše Francoze, proti katerim so do tedaj doživeli tri zaporedne poraze ali celo enajst v zadnjih petnajstih tekmah. Hrvaška je tokrat zmagala z 29 : 28 – Marko Kopljar je zabil šest komadov, Horvat in Štrlek po pet, a blestel je vratar Ivan Pešić, ki je ubranil Gigoujevo sedemmetrovko v zadnji sekundi.
Hrvaški selektor pa se niti tokrat ni zahvalil svojim igralcem – niti Pešiću niti Štrleku niti Horvatu niti Kopljaru – ampak samo Jezusu in Mariji.
Ah, ja, pa še Svetemu duhu.
»Mir mi omogoča tisto, kar govori Jezus, moj mir je v mojem duhu. Sveti duh mi daje mir,« je pojasnil selektor Babić, ki se je pripravljal na olimpijski četrtfinale, kjer so jih željno pričakovali Poljaki, polni maščevalne sle. »Zame je edina avtoriteta Jezus Kristus. Jezus je rekel: 'Po delih me boste spoznali.'«
In kako sta se Sin božji in Sveti duh oddolžila hrvaškemu selektorju za izkazano zaupanje, po katerih »delih« ga z Jezusovo pomočjo »poznamo«? Dva dni pozneje je Hrvaška v četrtfinalu s Poljsko seveda gladko izgubila, s 27 : 30.
Je do tega prišlo zato, ker nikjer v dvorani ni bilo Boga, ali zato, ker je bil Sveti duh nekako odsoten in ker se na parketu ni prikazala niti Marija, ali je do tega prišlo, ker je Jezus igral poškodovan in ni dovolj okreval, tega ne vemo, a tudi rokometni laiki so razumeli tisto, česar selektor Željko Babić ni videl: Hrvaška igra fantastično, dokler branita Stevanović in Pešić, dokler Kopljar in Duvnjak dajeta gole od daleč, Štrlek pa s krila, a takoj ko v igro pridejo Sveta trojica in devica Marija, hrvaška igra razpade.
Morda je zato čas – težko je že samo pomisliti na to, kaj šele reči naglas – morda je zares prišel čas, da se Hrvaška zahvali svojim zaslužnim, a odcvetelim zvezdam: morda je, glejte, prišel čas, da Bogu, Jezusu, Svetemu duhu in medžugorski Mariji nekdo končno reče, da jih je povozil čas, da njihov staromodni rokomet spada v preteklost in da je čas, da svoja mesta prepustijo mladim. Da se jim na kakšni lepi slovesnosti podari kakšne čudovite umetniške grafike in pozlačene ure z vgraviranim hrvaškim grbom ter se jih pospremi v zaslužen olimpijski pokoj.
Vse je, jebiga, boljše kot gledati, kako žalostno zapravljajo svojo slavo in kako gredo nasprotnikovi napadalci mimo Boga, kot da ga ni.
