Reforma delovne zakonodaje iz leta 2013 je, kot berem v časopisih, povečala »fleksibilnost na trgu dela« – ali kako se že po novem reče fevdalizmu – toda delodajalci še vedno niso zadovoljni. Čeprav imajo še vedno nekakšne, kakor se temu pravi, »delavske pravice« – kar je relikt samoupravnega socializma, nekaj podobnega kot kolo pony, pank, vikendi, antifašizem ali renault 4 – zaposleni še naprej zahtevajo zaščito pred odpovedjo, osemurni delavnik in letni dopust, ponekod pa celo mesečno plačo. »Delavske pravice« iz časa mračnega komunizma tako spodkopavajo omenjeno »fleksibilnost na trgu dela«, ustvarjajo »protipodjetniško vzdušje«, spodjedajo »konkurenčnost« slovenskega gospodarstva in »konkurenčnost« njegovih izdelkov, tako da vlada – povsem razumljivo – išče način, da bi namesto delavca zaščitila delodajalca. Vsi namreč govorijo o pravicah delavcev, kaj pa je – vas sprašujem jaz – s pravicami delodajalcev? Kaj je s pravicami ljudi, ki morajo za navadno jebeno jahto, dolgo trideset metrov, dati okoli sto odpovedi, tega pa ne morejo storiti brez dobrega razloga in visoke odpravnine? Ali jahta, dolga trideset metrov, ni dovolj dober razlog? Zato je »prekinitev pogodbe zaradi pomanjkanja zaupanja oziroma medsebojnega neujemanja« genialna formulacija. Delodajalec lahko v kateremkoli trenutku odpusti kateregakoli delavca, in to vse v skladu z zakonom. Zakaj? Po novem zakonu o delu »zato«. Da se gazda torej ne zafrkava z delavskimi sindikati, stavkami in sodišči.
– Vi ste, kot piše, dobili odpoved zaradi … – bo vstal ugleden ljubljanski odvetnik – »medsebojnega nestrinjanja in nezaupanja«?
– Tako je, bo potrdil nesrečnik, ki je dobil odpoved in tožil delodajalca. Če sem natančnejši, citiram, »zaradi pomanjkanja zaupanja oziroma medsebojnega neujemanja«.
– Odlično, si bo odvetnik snel očala. Povejte: ali res verjamete, da je bilo »nestrinjanje in nezaupanje« za mojega klienta pravi razlog, da ste dobili odpoved?
– Seveda ne, bo jezno odvrnil delavec. Pravi razlog je jahta, dolga trideset metrov.
– To pomeni, da se ne strinjate?
– Ne, to je neumnost!
– Skratka, popravite me, če sem vas napačno razumel. Vi ne verjamete mojemu klientu in mu ne zaupate, da govori resnico, ko pojasnjuje odpoved s »pomanjkanjem zaupanja«, in se ne strinjate z njim, da je pravi razlog »medsebojno nestrinjanje«? bo triumfalno poantiral odvetnik in se teatralno obrnil k sodniku. Spoštovano sodišče, nimam več vprašanj.
– Jebiga, dober je, se bo spoštovani sodnik sočutno obrnil k nesrečnemu delavcu in skomignil z rameni. Zato stane petsto evrov na uro.
Kot vidite, je stvar v drugačni perspektivi, s katere se motri primer. Vi seveda ne vidite nobene drugačne perspektive, a vidijo jo slovenska vlada, vaš delodajalec in njegov drag odvetnik. Imenuje se tudi »perspektiva slovenskega gospodarstva«. Presenečeni bi bili, če bi »trg dela« in »delavske pravice« pogledali s takšne, druge in drugačne perspektive. Ko se »fleksibilnost na trgu dela« in zmanjševanje tako imenovanih »delavskih pravic« pogledata od tod, sploh nista videti kot nekakšen zgodovinsko-civilizacijski korak nazaj, kot to predstavljajo sindikati in levičarski pametnjakoviči. Nasprotno.
Pred kratkim je mednarodna fundacija Walk Free v okviru svojega raziskovanja o trgovini z ljudmi in modernem sužnjelastništvu ocenila, da v Sloveniji trenutno 7500 delavcev živi in dela v sužnjelastniških razmerah, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije pa je dodala, da v slovenskih podjetjih trenutno dela več kot 80.000 tujcev in da je število sodobnih sužnjev v Sloveniji veliko večje. Pred kakšnim mesecem so na primer inšpektorji finančne uprave v lesnem kombinatu v Loški dolini odkrili pravi mali suženjski obrat z večjim številom tujcev, žrtev trgovine z ljudmi, ki so v nečloveških razmerah delali po dvanajst in več ur na dan za sto petinštirideset evrov na mesec. Vprašajte torej te delavce, nesrečnike z Vzhoda – ki jim je gazda odvzel potne liste in vse dokumente ter ki si zaradi strahu ne upajo niti na policijo, kaj šele na sindikat – kaj si mislijo o človekovih pravicah: vprašajte, jebiga, sužnje, kaj bi dali, da bi lahko dobili odpoved.
S te perspektive je »fleksibilnost na trgu dela« velikanski zgodovinsko-civilizacijski korak naprej. Sužnjem na egipčanskem ali slovenskem »trgu dela« – ki se jih uporablja pri gradnji piramid v dolini Gize ali, kaj jaz vem, v lesni industriji v Loški dolini – se že sama možnost odpovedi zdi kot pravljica, »odpoved zaradi pomanjkanja zaupanja ali medsebojnega neujemanja« pa zveni kot oddaljena znanstvena fantastika. Nekega dne, ko bo obstajal institut odpovedi in ko bodo lahko dobili nazaj svoje potne liste in dokumente – kdo ve: bodo morda imeli tako osemurni delavnik kot letni dopust in mesečno plačo.
