Začne se z dvoglasnim a capella napevom, ki ga performerja izvedeta stoječ frontalno v športnih copatih, kavbojkah in anorakih na belem odru. Resonanca glasu vzgiba njuni telesi v lahen ritmičen sinhron poskok, ki postane v eno uro trajajoči predstavi glavno in nemara edino gibalo. Med ves čas usklajenim skakanjem se slačita, nalivata žganico, nazdravljata, pijeta, priskakljata celo z odra do gledalcev, s katerimi alkohol radodarno delita. Razigran in lahkoten preludij pa ne vodi v razpustitev, ampak se zdaj šele razvije prava intenzivnost. Ob podlagi monotonega hrupa, ki v spoju z repeticijo ritmičnega skakanja zapeljuje v stanje transa, se njuna poskočnost po odru razporeja v različne, zaradi brezkompromisne sinhronosti kljub preprostosti zares virtuozne formacije. Te so včasih nadgrajene z elementi ljudskih plesov njune domače Baskije in Sardinije, včasih pa zgolj s frazami različnih bolj ali manj hitrih premikov, zasukov in poudarkov. Ko začetna resonanca začne popuščati, izzveni v koncentrično vrtenje in nazadnje objem, ki shrani jedro vzgiba varno med telesi. Tisti hip močnejši in manj upehani plesalec celo dvigne in podrži izčrpanega, a samo zato, da lahko iz tega jedra potegneta nadaljnji zagon: objem kot polnjenje baterij.
Drznost tako preprosto – in ja, neumno – idejo, kot je poskakovanje, izpeljati do skrajnih konsekvenc, jemlje sapo, a je navdihujoča, sveža. To, kar pa je v predstavi zares lepo, je posvečenost skupni nalogi, ki na videz banalni, idiotski akciji poskakovanja daje vzgib in smisel, celo ponos. Tu ne gre za nekakšen izčrpavajoči ples posameznika, ki bi se v splošni konkurenci rad čim bolje izkazal in svoje vitalne energije podredil in prodal zahtevam povpraševanja oziroma trga. Med plesalcema je magnetizem, iz samega odnosa črpata motivacijo, ki ju kljub skrajno utrujajoči akciji ne prazni, ampak polni. Ta optimistična, življenje potrjujoča »moralka zgodbe« se pred nami izpelje v čisto konkretnih, fizičnih konsekvencah in ni samo metafora. Šele ko se v redkih trenutkih kateri izmed plesalcev med poskoki za hip izgubi za eno izmed napetih belih ponjav, namreč lahko vidimo, kako absurdna je akcija skakanja osamljenega performerja. Ta včasih celo sam izgubljeno pogleduje za partnerjem. Slednji se navadno pojavi le hip za tem, a ponovno natanko sinhroniziran s prvim, kot bi bila eno telo, le da tokrat – v splošno zabavo občinstva – v drugi majici. Ta humoren motiv se nadaljuje tudi v nadaljnjem kopičenju in slačenju majic v aluziji na kultno predstavo Jérôma Bela Shirtology, kar predstavo jasno umešča v referenčni okvir tako imenovanega konceptualnega plesa, ki pa tokrat poka od vitalizma in humorja. Če bodo s takšno programsko usmeritvijo letos v Španskih borcih ne le začeli, ampak tudi nadaljevali, se je več kot veselimo.
