Turčija na preži za gülenovci: Erdogan nasprotnike lovi po vsej zemeljski obli

Hitra Somalija

Turški diplomati v državah, kjer je zaznano delovanje pripadnikov Gülenovega gibanja, nastopajo s podobno argumentacijo. Od držav gostiteljic pričakujejo solidarnost s Turčijo v boju proti terorizmu in opozarjajo na grožnjo, ki naj bi jo te institucije in posamezniki pomenili za njeno nacionalno varnost. Prevedeno iz diplomatskega jezika to pomeni, da Ankara želi doseči prekinitev delovanja Gülenovih organizacij in njihovih pridobitnih dejavnosti, ki so glavni vir financiranja tega gibanja. Pri teh poskusih Ankara uporablja tudi svoj gospodarski in politični vpliv.

Prva država, ki turškega zaprosila ni mogla zavrniti, je bila ena izmed najrevnejših držav na svetu – Somalija. Že prvi dan po spodletelem puču je proti poskusu prevrata v Turčiji na ulicah Mogadiša protestiralo na tisoče ljudi. Državni vrh se je z obsodbami pridružil glasu ulice, vlada pa je le dvanajst ur po spodletelem puču, ko so se ZDA in Evropska unija še odločale, kako se odzvati, Ankari že poslala jasno sporočilo prijateljstva. Odločili so se zapreti dve šoli in bolnišnico Gülenovega gibanja. Turčija spada med najpomembnejše somalijske partnerje pri obnovi države. Po državljanski vojni je kot prva država v Mogadišu ponovno odprla svoje veleposlaništvo. Med veliko sušo na Afriškem rogu leta 2011 je Somaliji priskočila na pomoč z več kot 200 milijoni evrov humanitarne pomoči. Turška podjetja so pomagala obnoviti somalijsko letališče, v njihovih rokah je tudi upravljanje tamkajšnjega pristanišča. Lotevajo se več obetajočih infrastrukturnih projektov, v državi pa so turške oblasti zgradile tudi moderno bolnišnico, ki so jo lokalne oblasti v znak hvaležnosti poimenovale po predsedniku Erdoganu. Čeprav je osebje zaprtih šol in bolnišnic že moralo zapustiti državo, te med lokalnim prebivalstvom priljubljene ustanove ne bodo ostale zaprte. Njihovo upravljanje je somalijska vlada namreč prepustila kar turškemu veleposlaništvu v državi.

Po doslej znanih podatkih so turški veleposlaniki v več kot 50 državah po svetu lokalne oblasti pozvali k zaprtju tamkajšnjih ustanov Gülenove mreže. Medtem ko so turškim pozivom k zaprtju Gülenovih ustanov sledili še v Ekvatorialni Gvineji, Nigru in Azerbajdžanu, so drugod naleteli na ovire. Ob za zdaj neuspešnih pritiskih na Nigerijo in Kenijo so se izjalovili tudi poskusi zaprtja šol v največji muslimanski državi na svetu, Indoneziji. Vlada v Džakarti se je namreč uprla pozivom Ankare, da zapre devet tamkajšnjih šol. Tudi v Kambodži poskusi zaprtja več kot dvajset let delujoče mednarodne šole, ki jo obiskujejo učenci več deset različnih nacionalnosti, niso naleteli na posluh lokalnih oblasti.

Zadrega za ciprske Turke

Podobno hladen odziv je Turčija sicer nekoliko nepričakovano doživela tudi na eni svojih prioritetnih regij v okviru širjenja vpliva na postosmanskem območju. V Srednji Aziji sta se željam Ankare namreč zoperstavili Kirgizija in Kazahstan, zadnji dve srednjeazijski državi, kjer Gülenove šole še obstajajo. Čeprav so turške oblasti Kirgizijo opozorile, da je njihova država središče delovanje gülenovcev v regiji in da državi grozi državni prevrat, se je predsednik Almazbek Atambayev zahvalil za informacije in sicer »bratski« Ankari odvrnil, naj se briga za svoje zadeve. Gülenove ustanove v Kirgiziji so ostale odprte, prav tako 25 šol v Kazahstanu, ki so bile sicer ustanovljene z meddržavnim dogovorom s Turčijo kmalu po razglasitvi neodvisnosti Kazahstana v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V Uzbekistanu in Tadžikistanu so Gülenove šole zaprli še pred vojaškim pučem v Turčiji. Pritiske turških oblasti so občutili tudi na skrajnem vzhodnem delu Azije, na Japonskem. Tamkajšnji veleposlanik si je sicer za zaprtje Gülenovih mednarodnih in jezikovih šol v državi prizadeval že pred udarom, enake pozive pa je zunanjemu ministrstvu vnovič predal v zadnjih tednih. Previdni so bili tudi v Turški republiki Severni Ciper, v kateri so prav zdaj ponovno odločilni dnevi za morebitno združitev z južnim delom otoka. Predsednik Mustafa Akıncı, ki je sicer Gülenovo organizacijo po vzoru Turčije razglasil za teroristično skupino, je pripravljen sprožiti postopke proti privržencem klerika v državi, če bodo pridobili zadostne informacije o njihovih nezakonitih dejanjih.

Pod pritiski turških oblasti so se znašle tudi številne evropske države. Evropska unija je v precejšnji zagati, kako se odzvati na turške zahteve po prepovedi Gülenove mreže v njenih državah, tudi zaradi migracijskega dogovora s Turčijo, ki se sicer močno maje. Že mesece načeti turško-nemški odnosi so doživeli nov udarec pred tedni, ko je Berlin zavrnil prošnjo Ankare po izročitvi nekaterih turških državnih tožilcev in sodnikov, ki so na nemških tleh in naj bi bili vpleteni v pripravo vojaškega puča. »Nemčija je zavezana vladavini prava,« se je glasil kratek odziv nemške kanclerke Angele Merkel na turško zahtevo. Tudi pozivi za zaprtje 14 izobraževalnih ustanov gibanja v Nemčiji niso naleteli na pozitiven odziv oblasti. Po spodletelem udaru so se napetosti med podporniki Erdogana in Gülena sicer prenesle tudi na nemška tla. Več poslovnežev, ki podpira islamskega klerika, so napadli privrženci turške vladajoče stranke. Poleg Nemčije je zaradi razvoja dogodkov nervozna tudi Bolgarija, ki se ob morebitnem propadu migrantskega dogovora s Turčijo boji novega begunskega vala čez svoje ozemlje. Svoji sosedi je tako v minulih dneh izročila turškega poslovneža Abdullaha Büyüka, ki je po spodletelem puču v Bolgariji želel zaprositi za azil. Domnevno v pripravo puča vpletenemu poslovnežu so zavrnili prošnjo za azil, saj naj ne bi v zadostni meri dokazal, da mu v domovini grozi politično preganjanje. Zato je na nogah koalicijska partnerica premiera Bojka Borisova. »Bolgarija mora s Turčijo obdržati kar se da dobre odnose,« je poskušal pojasnjevati premier in nakazal, da imajo na mizi še več prošenj Ankare za izročitev turških državljanov.

Problematični Balkan

Obsežnih aktivnosti za zajezitev Gülenove mreže se turška diplomacija loteva še na Balkanu. Po podatkih turških oblasti naj bi bilo na Balkanu aktivnih 40 šol Gülenove mreže, njeni pripadniki pa naj bi bili zaposleni tudi v javnih upravah, izobraževalnem in turističnem sektorju v BiH, Albaniji, na Kosovu, v Srbiji, Črni gori in Makedoniji. V središču turških prizadevanj se je znašla BiH, kjer je Turčija druga največja investitorka za Avstrijo, Gülenove šole in univerza pa naj bi poleg Sarajeva delovale v večjih mestih federacije – v Bihaću, Zenici, Tuzli in Mostarju. Čeprav je turški predsednik poziv za zaustavitev dejavnosti petnajstih šol Gülenove mreže v državi uradnemu Sarajevu poslal že januarja lani, BiH za zdaj ni ukrepala. Po spodletelem vojaškem udaru so se pritiski okrepili. Tamkajšnji turški veleposlanik Cihad Erginay je dejal, da je po spodletelem vojaškem udaru v Turčiji dolžnost vseh vlad na svetu ukrepati proti tem ustanovam, saj se njihovi člani infiltrirajo v državne institucije. Z jezikovno šolo naj bi bila Gülenova mreža prisotna tudi v sosednji Hrvaški.

V Turčiji si ne delajo utvar glede tega, da bo njihov boj proti mreži Fethullaha Gülena kratkotrajen. Največji plen Ankare bi bil seveda Gülen sam, ki se je sicer pripravljen predati turškim oblastem, če bi neodvisna mednarodna preiskovalna komisija ugotovila, da drži vsaj deset odstotkov turških navedb o njegovi vpletenosti v organiziranje vojaškega puča. Zahtevek za njegovo izročitev je Ankara v minulih tednih podkrepila z dvema zajetnima sklopoma dokumentacije, ki ju zdaj proučujejo ameriški pravosodni organi. Odločitev o njegovi morebitni izročitvi bo zagotovo politična in sprejeta v Beli hiši. Turčija je namreč ZDA postavila pred veliko izbiro. Če bodo ščitili pučiste, so ogroženi ameriško-turški odnosi, se glasi sporočilo iz Ankare. Prihodnji teden v Turčijo prihaja v goste ameriški podpredsednik Joe Biden. Na vrhu seznama tem njunih pogovorov bo prav izročitev Fethullaha Gülena.