Intervju z Bogomilom Ferfilo: Prednostni cilj Erdogana je preprečitev kurdske države

Nekega velikega vpliva ne bo. V medijih je veliko govora o čistkah, po zadnjih podatkih naj bi odstavili in aretirali že 18.000 ljudi. Turško prebivalstvo šteje 80 milijonov prebivalcev, samo javnih uslužbencev je tri milijone. Pri tej čistki torej ne gre za neke velike številke. Vsakdo, ki ubeži poskusu državnega udara, bi ga zagotovo izkoristil za nadaljevanje čiščenj državnih struktur njegovih nasprotnikov. Postavlja se vprašanje, kako daleč bo šel Erdogan pri tem početju, da za vsakim kamnom vidi sovražnika. Aretacije sodnikov in policistov so potekale že nekaj let. Pripravljala se je korenitejša čistka med vojsko, zato se je vojska odločila za hitro pripravljen vojaški udar. Pričakujemo lahko, da bo to čistko izvedel.

Ja, pretirane so. Savdska Arabija je pod totalno nadvlado vahabizma in salafizma. Te primerjave generirajo predvsem Američani, ki se bojijo islamistov kot hudič križa. Erdogan je povlekel poteze, ki kažejo na večji premik k islamizmu. Uvedel je naglavne rute, ki jih sicer koran zahteva od žensk. Nedavno je v šolah uvedel tudi pouk sunitske vere. Menim, da večji premik k islamizaciji ni možen. Druga največja stranka v Turčiji je republikanska stranka, ki podpira sekularizem. Prehiter prehod v islamizacijo bi mu zato lahko povzročil preveč nasprotnikov.

ZDA nikoli ne vedo, kaj narediti z islamističnimi strankami nasploh vse od arabske pomladi naprej in tudi pred njo. Tipičen primer je Alžirija. Islamiste skorajda pojmujejo za teroriste. ZDA se bojijo, da bi element islamizma med Erdoganovo vladavino lahko prevladal v AKP. Erdogan ob tem, da v zadnjih letih krepi tendence v smeri avtoritarnosti, hodi po tanki meji med sekularizmom in islamizmom. V katero smer se bo obrnila Turčija, je ena glavnih dilem.

Turčija je glede islama skoraj biser na Bližnjem vzhodu. Obstaja sicer zelo zmerna islamska država z zelo liberalnim islamom – nepriznana državica Turška republika severni Ciper. Je edina država Bližnjega vzhoda, ki jo opredeljujejo za svobodno, vse druge – vključno s Turčijo – so glede zatiranja manjšin, novinarjev in medijev opredeljene za delno svobodne ali nesvobodne. Na Bližnjem vzhodu obstaja elitna skupina držav, ki jo sestavljajo Kuvajt, Bahrajn, Katar, deloma tudi Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Katar. So ekonomsko zelo razvite, bogate z nafto, hkrati pa popolne kraljevine. Med arabsko pomladjo, ko so protesti iz severne Afrike pljusknili tudi v zalivske države, je kazalo, da se bodo te kraljevine začele malce tajati. Povsod so začeli obljubljati neke koncesije, a se je slednjič končalo tako, da so pristali zgolj na ekonomske koncesije – povečali so socialne pomoči in odprli nova delovna mesta. Režimi so ostali praktično absolutistične kraljevine s popolno vladavino šejkov, ki večinoma gradijo svojo legitimnost na neposrednem nasledstvu Mohameda. Ljudje v večini teh držav – izjema je Bahrajn – zaradi naftne rente relativno lagodno živijo, močnejših opozicij v teh državah ni.

V Tuniziji je vladajoča stranka Enahda s predsednikom Ganučijem na čelu v luči vojaškega udara v Egiptu in poprejšnjega vojaškega udara ter državljanske vojne v Alžiriji pravzaprav odstopila od svoje islamske agende, denimo od temeljne zahteve islamskih strank, da je šeriatsko pravo vir zakonodaje. V Egiptu je medtem oblast po demokratično izvoljenem predsedniku Mursiju od Muslimanske bratovščine oblast prevzela vojska. Ko je Muslimanska bratovščina prišla na oblast, je zelo zaostrila diskurz za prevlado šeriatskega prava. Problem celotnega islamskega sveta – bodisi tistih držav, kjer so islamske stranke na oblasti, bodisi se borijo za oblast – je, da bi morale islamske stranke hoditi po poti krščanskodemokratskih strank. Te so se razvile v drugi polovici 19. stoletja in 20. stoletju. Takšno učenje demokracije čaka celoten islamski svet.

Politični islam predstavlja aplikacijo nekaterih konkretnih političnih idej na posamezne politične režime. V tem širšem pojmovanju že vsaka oblika političnega udejstvovanja islamistov predstavlja politični islam. Na teokratskih režimih so pristale tri države – Savdska Arabija, Iran in Afganistan –, ki so osamljene. V Turčiji vzpostavitve takšnega režima absolutno ne moremo pričakovati, saj je tam prisotna sekularna množica. Enako velja za Tunizijo. Tudi ta je imela svojega Kemala Atatürka, Habija Borgibo. Skupaj z njegovim naslednikom Ben Alijem sta bila vzgojena v francoskem laicističnem duhu, ki je strogo ločeval religijo od države. Tudi v drugih državah obstaja takšen sekularni blok. Predvsem revne države v islamskem svetu se zavedajo, da bi jim prehod k teokraciji bistveno poslabšal pozicije do Zahoda, od katerega prejemajo veliko pomoči.

Erdogan je imel optimistično zamisel, pri kateri mu je ob strani stal tudi ameriški predsednik Obama, da bi preuredil Bližnji vzhod po turškem modelu. Erdogan je nameraval ob sodelovanju z ZDA Turčijo projicirati kot regionalno silo. Stvari so spodletele, Erdogan pa je na vseh frontah doživel neuspeh. Zanimiv je nedavni premik, ko se je Erdogan Putinu opravičil za sestrelitev ruskega lovca v turškem zračnem prostoru. Prav tako se je opravičil tudi Izraelu. Ob vseh odprtih frontah jih je vsaj nekaj hotel zapreti. Stekli so tudi pogovori za pomiritev odnosov s Sisijevim režimom v Egiptu, ki ga je prej obsodil za nelegitimnega. Erdogan se zdaj poskuša vrniti v nekdanji otomanski prostor, njegove prioritete pa ostajajo nespremenjene.

Njegov glavni prednostni cilj na Bližnjem vzhodu je preprečitev ustanovitve kurdske države. S priznanjem sirskega režima Bašarja Al Asada je odstopil od poprejšnje namere, da bi ga poskušal strmoglaviti. Prav zaradi te želje je dolgo časa imel dvomljiv odnos do boja proti Islamski državi. Del mudžahidov proti Asadovemu režimu je v Sirijo prišel z njegovo odobritvijo. Čeprav torej pri Erdoganu prihaja do sprememb v njegovi zunanji politiki, bodo odnosi z ZDA ostali med njegovimi prioritetami. ZDA uporabljajo turško vojaško oporišče Incirlik, hkrati pa Erdogan pričakuje podporo ZDA za preprečitev ustanovitve kurdske države. Veliko vprašanje glede prihodnosti Kurdov je, kaj se bo izcimilo iz dunajske konference o sirskih mirovnih pogajanjih, kjer sodelujejo vsi veliki igralci. Zaenkrat vsi priznavajo Sirijo in Irak v okviru sedanjih meja. Predlogi za mirovno rešitev v Siriji bodo zato verjetno šli v smeri oblikovanja federacije ali konfederacije, kar pomeni, da bodo Kurdi spet ostali brez svoje države.

Američani niso ponovili napak iz Afganistana in Iraka. Kurdom so za boj proti Islamski državi dali zgolj lahko orožje, saj so se bali, da bi težko lahko uporabili pozneje v boju za lastno državo. Ne glede na to, da so Kurdi vojaško šibki, je lahko naslednji vir spopadov na Bližnjem vzhodu prav nastajajoča kurdska državnost. Pričakujem, da bo Erdogan poskušal umiriti razmere in bo s tem prepričal Evropsko unijo k nadaljevanju vizumske liberalizacije. Še naprej bo s štirimi milijoni beguncev na turških tleh poskušal Evropo držati v šahu. Erdogan ni neumen. Ve, da Evropa glede turškega približevanja EU in podeljevanja vizumov igra s figo v žepu. Figo v žepu ima tudi on. Evrope ne bo stisnil z begunci, če se turško približevanje EU ne bo nadaljevalo in ne bo dobil vizumske liberalizacije. Izsiljeval jo bo s tem, da kurdska država ne bo nikoli ustanovljena.

Zdaj kaže zelo slabo.

V danem trenutku zagotovo ne. Nisem tudi zagovornik članstva Ukrajine v EU, niti vizumske liberalizacije zanjo, pa je to država, ki je kulturno in geografsko bližje Evropi. Prav tako sem prepričan, da ne bo prišlo do vstopa balkanskih držav v EU, ker se bo morala Unija odločiti, kako naprej. To pa ni trenutek, ko se sprejemajo države z 80 milijoni prebivalcev.