Ključno za vpliv klerika v Turčiji in tudi širše na svetu je njegovo muslimansko gibanje Hizmet, ki podpira predvsem zmerni sufistični islam, v Turčiji pa od letošnjega maja velja za teroristično organizacijo. Za teološkega vzornika Gülena velja kurdski teolog Said Nursi, ki je v 19. stoletju zagovarjal približanje islama modernemu načinu življenja. Gülen je njegovo miselnost skoraj v celoti prevzel – zavrnil je njegov močan nacionalizem – in jo nadgradil z zagovarjanjem demokracije, človekovih pravic in tudi sekularnosti. Gibanje Hizmet danes zastopa vrednote miru in altruizma, člane gibanja pa v Hizmetu pozivajo, naj poleg del v javnih službah pomagajo tudi v človekoljubnih organizacijah. Skozi desetletja se je Gülen kot močan politični igralec v Turčiji zasidral prav z ustanavljanjem izobraževalnih ustanov in civilnodružbenih organizacij, prek katerih je imel posreden vpliv na politiko. Od šestdesetih let naprej je ustanavljal zasebne šole, organizacije za zagovarjanje medverskega dialoga, medije in humanitarne organizacije. Obseg mreže njegovih šol in drugih organizacij po svetu ni povsem znan. Samo v Turčiji naj bi ustanovil okoli 300 šol, po vsem svetu pa naj bi vrednote gibanja Hizmet poučevali še v 1000 šolskih ustanovah. Šolski kurikul je močno zahodnjaško naravnan, zgolj en predmet predstavlja poučevanje religije. V Turčiji naj bi imel okoli deset milijonov privržencev.
Ti so bili za Recepa Tayyipa Erdogana še kako dobrodošli, ko je med prvim in drugim mandatom na čelu turške vlade utrjeval svojo oblast. Čeprav z Erdoganom nista bila v ideološko-verskem sozvočju, ju je združila želja po odpravljanju »države v državi«. Gülenovo gibanje, ki premore številne podpornike v javnem sektorju, je podpiralo pokoritev vojske in sodstva ustavnim okvirjem. Še danes naj bi premoglo največ podpornikov v policiji in sodstvu. Prav ti pa so sedaj eden izmed glavnih trnov v peti Erdogana. Od razhoda dvojca Erdogan-Gülen so za vladajočo stranko AKP postali petokolonaši.
Razlog za ločitev zavezništva so leta 2013 predstavljale številne protikorupcijske preiskave, ki jih je proti visokim članom AKP in Erdoganovemu sinu Bilalu sprožilo tožilstvo in s tem načelo podobo vladajoče stranke v turški javnosti. Gülen je takrat – tako kot danes – zanikal vpletenost.
Toda, ker je poprej Erdogan že začutil naraščajočo Gülenovo moč, je bila preiskava predvsem posledica premierjevih aktivnosti, da omeji vpliv klerika v Turčiji. Sprva ga je še vabil, da se vrne v Turčijo, vendar je pozneje opustil takšen pristop in se odločil za konfrontacijo. Le mesec dni pred preiskavami je hotel ukiniti del šolskih dejavnosti Gülenovega gibanja v državi, s čimer je dokončno pokopal zavezništvo.
Turški predsednik Erdogan sedaj od ZDA terja njegovo izročitev, zaradi česar prihaja do napetosti med državama. Ni prvi turški voditelj, ki ima težave z Gülenom. Že leta 2000, torej leto dni po odhodu Gülena iz Turčije, ga je takratni sekularistični premier Bulent Ecevit obtožil spodkopavanja sekularne države. Sodili so mu v odsotnosti.
Sedaj ustanovitelj gibanja Hizmet namiguje, da je poskus državnega udara prejšnji teden zrežiral kar Erdogan. ZDA so napovedale, da Gülena ne bodo izročile Turčiji, če ta ne bo predložila dokazov za njegovo vpletenost. Med obsežnimi odpuščanji in zamenjavami v vojski, policiji in sodstvu so v Ankari začeli pripravljati zahtevek za izročitev.
