Poletje je pravi čas, da razmislimo o pogumu tistih, ki sprejemajo odločitve: v strankah, v vladah, v parlamentih, na pozicijah moči. Resnice namreč mnogi nočejo priznati in se z njo soočiti, številnim primanjkuje poguma in mnogi menijo, da ta vrlina ni nujno potrebna za napredek družbe in naroda. Tako se pravzaprav strahopetnost pogosto razglaša za vrlino, saj strahopetnost v politični realnosti vedno pomeni, da greš s tokom, nikoli proti toku. In da s tistimi na vrhu komuniciraš tako, da jim govoriš to, kar želijo slišati, nikakor tistega, česar ne želijo.
V politiki, kjer vlada boj za obstanek, je zlato pravilo, da se ne smeš zameriti šefu. Kdor koli že je, kakršen koli politični šef že je, je najboljši, najljubši in nezamenljiv, dokler je na vrhu (kar ne velja samo v diktaturah). Malo je tistih, ki bi šefu, ko postane politično gol, rekli, da je brez oblačil in da ga je neprijetno gledati, ko se sprehaja naokoli brez spodnjic. Seveda so ti in takšni, ki si ne upajo reči, da vidijo šefa povsem golega, tudi politiki, na nižjih in višjih ravneh, željni moči, vpliva, napredovanja in ugleda. Vsaka stopnička na tej poti je pomembna in za vsako – mislijo – skrbi šef, ki bo zameril, če se mu pove neprijetna resnica. Tako resnica postaja samo tisto, kar pravi šef. Seveda dokler je šef, dokler ima moč in vpliv šefa.
Zato je pogum političnih voditeljev (ki niso nujno tudi avtoritete) to, da se obdajo z ljudmi, za katere so brez dvoma prepričani, da so iskreni in pogumni. Največja odgovornost političnih šefov je, da dobro ocenijo značaj svojih sodelavcev. Saj mnogi nimajo poguma, da bi pogledali resnici v oči in ugotovili, kdo se jim prilizuje, kdo je izdal druge, kdo je drugim storil kaj slabega, kdo je izdajalec, ki je izdal druge, pa bo tudi tebe, če si šef. Vse to se pozablja, če so (in dokler so) ti lizuni, konvertiti in perverzneži pripravljeni šefu laskati do onemoglosti, brez konca in kraja.
Pogumni politični šefi bi si morali kot najpomembnejšo nalogo zastaviti ločevanje zrnja od plev, doslednih ljudi, katerih razmišljanja in stališča ne bodo vedno prijetna glasba za uho, od tistih, ki vedno vse (če jim to koristi) neskrupulozno obsipavajo s pohvalami, jim laskajo in jih poveličujejo.
Seveda šefom ni lahko zbrati političnega poguma, se soočiti z argumenti in ugotoviti, da so »najbolj zvesti« pravzaprav najmanj koristni. Ni lahko najti poguma in se odreči takšnih, ki so pripravljeni na vsako vrsto samoponižanja, le da bi se jim uspelo pririniti v »prve bojne vrste« brezobzirnega boja za šefovo naklonjenost. Vse to seveda traja, dokler je šef res šef.
A ob prvih znamenjih in napovedih padca in zamenjave šefa začnejo politični strahopetci ples zatajevanja. Ko pa šef pade in se pojavi novi, se vse ponovi.
Dvoličnost nikjer ni tako plodna kot v politiki. Ena žetev zamenja drugo, dvoličneži rojevajo dvoličneže, vse to je samoumevno in se tolerira, saj je vedno nekdo zgoraj in nekdo spodaj.
Nikjer tako pogosto kot v politiki ne odmeva »kralj je mrtev, živel kralj«. Dvoličneži so kot ptice selivke, odletijo, ko za politične šefe pride jesen, a se (v nasprotju s štorkljami na primer) ne vračajo v svoja stara gnezda. Vsako gnezdo jim je dobro, vsakega hvalijo in se namestijo vanj do naslednje prilike, to je do naslednjega političnega gnezda. Saj nimajo poguma reči, da bi se morda vendarle vrnili v starega.
Politični strahopetci se hitro in brez oklevanja odrečejo tistih, ki so označeni kot neprimerni za šefe. Umetnost odrekanja, ki je ena najstarejših, se hitro nauči in obvlada. Neprimerne za šefe se preprosto na več načinov izloči iz družbe: poskuša se jim onemogočiti dostop do medijev, nikamor se jih več ne vabi, nihče jih ne omenja. Ne vabi se jih ne na proslave, ne na obletnice, ne na premiere. Z neprimernimi za šefe malokdo pije kavo, a če se že pije kava z njimi, se to počne na skrivnih krajih.
Zaradi oseb, ki so neprimerne za šefe, se prečka cesto in gre na drugo stran, gleda v izložbo brez razloga in ne da bi te kaj zanimala. Samo da bi neprimerni za šefa šli mimo, da bi izginili brez pozdrava, brez stika in da ne bi dihal istega zraka kot oni. Da ne bi tega kdo videl, fotografiral, sporočil medijem, oni pa šefu.
Težava je edino to, da je vse minljivo in da so vsi minljivi, tako bi bilo pomembno priti do sklepa, da se strahopetnost ne izplača in da bi bilo logično preživeti življenje tako, da se pogumno prebijaš naprej z lastnimi stališči in lastnim mnenjem. Samo pogumni so namreč premikali svet. To so bili tisti vztrajni, ki se niso ne umikali ne upogibali pred okrutnimi oblastniki. Samo tisti, ki so brez strahu govorili, kar so mislili, so dobili dostojno mesto v zgodovini svojih družin, narodov, človeštva. Strahopetcev pa nihče ne omenja, strahopetce pozabljajo in jih prezirajo. Pogosto prav tisti, ki so bili sami strahopetci. In tako je krog sklenjen, dokler se vrti ta naš svet.
A v življenju imamo vedno izbiro. Ko izbiramo zase, za svojo družino, za državo, za ljudi, ki jih imamo radi, za lastne otroke. Tudi tukaj bi morali biti pogumni in priznati vsaj sebi, če že ne drugim, katere ljudi bi v resnici hoteli imeti za voditelje. Da vodijo naše mesto, občino, državo ali Združene narode. Saj pogum je potreben tudi za umik in za nadaljevanje boja. Skratka, pogum potrebujemo, da bi lahko živeli tako, da se ne bi sramovali samih sebe.
