Dogodki v Parizu, Bruslju, Nici, krvavi dogodki v nemških mestih so nas samo ozavestili v naši nevednosti in pregovorni brezbrižnosti do drugih. Mnogi od nas Evropejcev so brez pravega razumevanja in s hitrim pozabljenjem spremljali krvave dogodke v Siriji, Afganistanu, Pakistanu... Bombe, bombaši samomorilci, otroci, starci, ženske, ki so jih raznesle eksplozije, potoki krvi, ljudje, ki bežijo pred velikim zlom; to nam je šlo pogosto skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Nepripravljeni, da bi se poglobili, vživeli, se razjokali, žalovali. Bilo je daleč od nas in kot da mnogih od nas to ni zadevalo. Zato se mnogi tudi niso hoteli bolj obremenjevati z vsemi težavami begunskega vala, s katerim smo se soočili lani. Vseh teh premraženih otrok in vseh teh mladih in starih neznanih ljudi pogosto nismo pričakali z razumevanjem in z resnično empatijo.

Tudi oddaljeni dogodki v New Yorku, strašne podobe terorističnega napada leta 2001, kot da bi zbledeli. »Daleč od oči, daleč od srca,« pravi ljudski rek. Okrutno reklo, če ga postavimo v kontekst tako številnih nedolžnih, a pobitih.

A ko je val brezumja preplavil tudi evropske ulice, ko so ljudje v paniki bežali in umirali v vse bližnjih mestih, je tesnoba zaradi velikega zla končno postala okrutno resnična. Množični teroristični napadi so zdramili in v njihovi norosti opogumili tudi številne bolnike, frustrirane, nerazumljene, maščevalne. Ubijajo s sekirami, mačetami, kamioni, noži. Ubijajo na vlakih, v restavracijah, na ulici. Teroristi so udarili tudi po gledališčih, novinarskih uredništvih, podzemnih železnicah, letališčih. Eno zlo je spodbudilo drugo, saj zlo vedno poraja samo zlo.

Eden najbolj bizarnih primerov se je te dni zgodil v Münchnu, ko je frustrirani mladenič, skoraj še deček, ubijal, da bi dokazal, da je tak kot drugi. Tako pravijo očividci. Kot pravijo, je bil fasciniran nad grozovitim morilcem Breivikom.

Fotografija očeta ubitega mladeniča, ki se je s sinovo sliko pojavil na kraju krvavega pohoda v Münchnu, postaja simbol tragedije, ki jo preživljajo vse družine, žrtve množičnih ali posamičnih morij, ki smo jim priča v zadnjih mesecih. Ta fotografija je postala simbol sveta kot nevarnega in tragičnega kraja, kjer nikogaršnji sin in nikogaršnja hči, ne glede na to, kako se imenujeta in katere vere sta, nista varna pred roko zla in zlim umom. Ubiti deček je bil kosovski musliman, njegov oče pa je policist. Brez solz, z rožami v roki, s popolnoma otrplim obrazom je ta oče ubitega otroka postal simbol družin vseh smrtnih žrtev brezumnih pohodov v tem svetu, ki je postal nevaren kraj.

A vse te strašne tragedije, ki smo jim priča letos, bi nas morale poučiti vsaj o enem: da moramo z vsako žrtvijo enako sočustvovati in da pri obsodbi vsakega brezumnega umora strnemo vrste. Istega dne namreč, ko je prišlo do pokola v Münchnu, se je ta zgodil tudi v Kabulu.

Kako bomo živeli naprej? Se bomo naučili soočati z grozo, ko bo ali bi lahko nekaj eksplodiralo v naši bližini? Ali se bomo z odprtimi očmi ozirali okrog sebe? Ali bomo še pravočasno opazili ogorčene, osamljene, jezne in ponižane, v katerih vre gnev? Ali jih bomo nagovorili? Se bomo bolj posvetili sosedom, tistim v hiši, kjer stanujemo, in sosedom čez mejo? Se bomo naučili, da je treba enako obsoditi vsako zlo, tako tisto, ki se razrašča v naših vrstah in vrtovih, kot tisto, ki je tuje, na drugi strani ograje? Se bomo veliko več posvetili lastnim otrokom in njihovi vzgoji ter jih naučili, naj spoštujejo različnost in naj se učijo razumeti druge in drugačne?

Se bomo na enak način odzvali in ali bomo enako obsodili zlo, kadar bo privršalo kam blizu nas in kadar bo daleč? Če se bomo odločili živeti tako in strnili vrste, morda lahko kaj spremenimo. Saj teroristični napadi in pokoli posameznikov dodatno povečujejo nestrpnost. Tak odziv je človeški, obramba in samoobramba, a tudi linija najmanjšega odpora: da se na zlo odzovemo z izključevanjem nedolžnih drugih.

Vse, kar se dogaja danes, me spominja na strašne vojne čase v devetdesetih na Hrvaškem. Na vsakodnevno granatiranje in uničevanje Vukovarja se je mednarodna skupnost odzvala mlačno in počasi. Čeprav so bili v tem mestu zagrešeni tako genocid kot ekocid in kulturocid, podobe groze niso dolgo ostajale v pisarnah oblastnikov, pa tudi ne v glavah običajnih državljanov po Evropi in svetu. Za mnoge je bila to »tuja vojna«, ki jih ni zadevala, kot mnogih ni zadeval niti pokol v Srebrenici, ki bi ga lahko preprečili, če bi morilce pravočasno ustavili v krvavem pohodu na Vukovar.

Kajti svet, tako nepopoln in nevaren, je majhen in tesen kraj. V katerem je vse povezano in je vse en velik, zaprt krog. Naše usode so prepletene in vsaka napaka se nam vrne, tako da jo moramo odplačati z visokimi obrestmi. V ta krog sodijo preteklost, sedanjost in vse zamujene priložnosti, da bi postali ljudje.