Tudi zato se dan državnosti na Hrvaškem vedno praznuje zelo slovesno, s sejo vlade, na katero običajno pride tudi predsednik republike. Državno vodstvo gre zatem, kot je navada na ta praznik, v Vukovar, ki je hrvaški simbol trpljenja in svobode. Letos pa ob približevanju dneva državnosti na Hrvaškem vlada politični kaos in možno je, da na največji državni praznik ne bo ne premierja, ne vlade, ne slovesnih sej, ne polaganja vencev za hrvaške žrtve v zgodovini, predvsem iz domovinske vojne.
Vladajoča HDZ je namreč zahtevala odstop premierja, potem ko je opozicijska Socialdemokratska stranka (SDP) zahtevala odstop prvega podpredsednika vlade Tomislava Karamarka, za kar bi glasovali tudi v vladajočem Mostu. Da bi preprečili glasovanje o nezaupnici Karamarku, so se v HDZ odločili za politično »rusko ruleto«, ki je doslej svet še ni videl. Da bi rešili Karamarka pred razpravo in glasovanjem v saboru, rušijo lastnega premierja Tihomirja Oreškovića, ki so ga samo pred petimi meseci pripeljali na čelo vlade, čeprav ni imel legitimnosti, ki bi mu jo dala politika ali volitve, ni bil član stranke, na Hrvaškem pa ga skoraj nihče ni poznal.
Karamarko in njegova ekipa sta ga hvalila in branila v javnosti kot »velikega strokovnjaka«, »domoljuba iz diaspore« in »finančnega eksperta«, ki bo prinesel preporod hrvaških financ. V saboru so za premierja Oreškovića glasovali v HDZ in vsi drugi iz tako imenovane Domoljubne koalicije, ki jo tvori širok krog majhnih in nepomembnih strank. Zanj so seveda glasovali tudi poslanci Mosta, ki zdaj ostajajo edina opora premierju, vsi drugi iz vladne večine pa ga hočejo odstaviti.
Tisti torej, ki so Oreškovića pripeljali na oblast, ga zdaj poskušajo na vse mogoče načine zrušiti, ponižati in politično obglaviti, kot da si ga niso sami »izmislili« in politično rodili, ko Most ni hotel Karamarka za premierja. Takšnega težko razumljivega direndaja in kaosa ter take nesramnosti svet še ni videl. Da bi bil ta politični cirkus še hujši, so pred glasovanjem o nezaupnici v saboru v HDZ sedanjega finančnega ministra Zdravka Marića predlagali za novega mandatarja, in to v trenutku, ko je imela Hrvaška živega in zdravega premierja, ki je sam vedno hvalil svoje sodelovanje s finančnim ministrom. Zdaj ga ruši tudi taisti finančni minister, čeprav so njegove predispozicije za premierja podobne Oreškovićevim.
Tudi ta morebitni novi mandatar nima legitimnosti, ki bi mu jo dale volitve, ni sodeloval na parlamentarnih volitvah, prav tako ni član nobene stranke, tudi HDZ ne, ni politik in zagotovo ne bi bil suveren in neodvisen predsednik vlade. Marić namreč prihaja iz koncerna Agrokor, kamor se bo vrnil po tem izletu v politiki, kar sproža dodatne spore in sumničenja o sposobnostih za popolnoma neodvisno odločanje.
To, kar je največja tragikomedija v tej politični melodrami, ki so jo začeli nesposobni politiki in diletanti, je dejstvo, da niti v tem novem prerazporejanju sil voditelj največje stranke, HDZ, nima nobenih možnosti, da postane mandatar. Velja namreč za najbolj negativnega politika v očeh državljanov in vsi ti nemogoči manevri se dogajajo izključno zaradi reševanja njegove politične kože. Perfidna situacija, v kateri se je ob premierju v času, ko se o njem sploh še ni glasovalo v parlamentu, v vladi pojavil tudi morebitni novi mandatar, je samo dodaten pritisk na majhne potencialne partnerje, ki bi lahko glasovali za novo večino. Tu se računa tudi na poslance manjšin, ki dosedanje vlade zaradi ultradesnih stališč hadezejevskih manjših partnerjev, pa tudi zaradi sedanjega ministra za kulturo in njegovega negiranja antifašizma, niso podpirali.
Shizofrena situacija, ki je spremljala oblikovanje hrvaške vlade januarja, je nastala zaradi dejstva, da frustrirani predsednik HDZ ni mogel postati premier in je na čelo vlade pripeljal človeka, od katerega je pričakoval, da bo samo formalno predsednik vlade in da bo vse pomembne odločitve sprejemal on, prvi podpredsednik vlade in nesojeni premier. Izbrani predsednik vlade pa se je otresel »kontrole«, marioneta je oživela in ob pomoči koalicijskega Mosta je začel sam sprejemati odločitve. Z njegovim rušenjem se poskuša HDZ vrniti na začetek ob pričakovanju, da bi bil novi nestrankarski premier bolj ubogljiv in pokoren. Če ta operacija uspe, pa bolnik ne bo ozdravel, saj je v sistemih parlamentarne demokracije logično, da so voditelji strank glavni tudi v vladi in da je v njih glavna moč političnega odločanja. Vsi drugi eksperimenti dolgoročno ne omogočajo uspeha in stabilnosti.
Pravijo, da je politika umetnost mogočega. Zato je nejasno, kako je mogoče, da katera koli vlada ruši samo sebe, ko nihče od rušiteljev ni gotov, da bo postal graditelj. Načrt, da se vlada zruši in da se potem s pritiski zagotovi novih 76 dvignjenih rok v saboru (kar je parlamentarna večina), ne omogoča mirnega reševanja politične krize. Ta eksperiment bo še zmanjšal ugled politike in politikov ter dokazal, da so za mnoge zasebni in strankarski interesi daleč nad državnimi.
Žalostno je, da se to dogaja tistim, ki sebe prikazujejo kot največje domoljube, ki bi dali vse za domovino, domovine pa za nič na svetu. A predanost domovini se dokazuje tudi s tem, da se zažvižga konec, ker je tekma končana.
