Potem ko je bil Peter Kauzer na olimpijskih igrah v Pekingu in Londonu velik favorit za kolajno, mu je v tretjem poskusu le uspel veliki met. Za Brazilijo v pravih zimskih razmerah z oblačnim vremenom, vetrom, dežjem in mrazom je sebi v prid obrnil vse dosedanje izkušnje in ponovil dosežek Andraža Vehovarja izpred 20 let, ki ga je tedaj spremljal doma na kavču. Ko smo včeraj 32-letnega Kauzerja opazovali v kajakaškem centru Deodoro, je bil neverjetno miren. Celo samega sebe je spraševal, ali je z njim kaj narobe. A očitno mu je prav to prineslo uspeh. V vsaki njegovi potezi je bilo opazno, da bo vzel še edino stvar, ki mu manjka v karieri. Četrto mesto v polfinalu je bilo idealno izhodišče za napad v finalu, kjer je vseh deset tekmovalcev tvegalo do skrajnosti, da so bili gledalci na nogah, razlike pa se niso merile v sekundah, ampak stotinkah.
Praskanje po nosu dober znak
Ko se je Kauzer tik pred finalno vožnjo trikrat popraskal po nosu, je bil to dober znak. Nato je bil vseh 88 sekund in 70 stotink, toliko časa je vijugal med vratci in pogumno jezdil čez brzice, odločen, prepričan o svojih sposobnostih, vseskozi je imel nadzor nad čolnom. Ob prihodu v cilj z najboljšim časom se je iz njegovih ust razlegel takšen krik radosti, da je segel do bližnje favele.
»Vožnja ni bila popolna, je bila pa dovolj dobra za srebrno kolajno. Na žalost se mi je v zadnjih protitočnih vratih naredila slaba voda. Tam sem morda izgubil zlato kolajno. Clarke je rekel, da je 17 stotink prednosti pred menoj dobil od starta do cilja, jaz pa na tej razdalji srebrno. Vseh deset finalistov je bilo sposobnih zmagati. Nisem se obremenjeval s Pekingom in Londonom, ampak vzel tekmo kot zahvalo samemu sebi za trud, da sem si izboril še tretje olimpijske igre. Malo mi je žal za 17 stotink, a glavno je, da imam kolajno,« je vidno izčrpan pripovedoval Peter Kauzer.
Raketa iz Hrastnika gre do Tokia
Čeprav so bili na startu še trije tekmeci, je čutil, da bo to dovolj za kolajno, na katero je čakal osem let, saj je tudi na njih naložil pritisk. Začela se je igra živcev s stotinkami. Najboljši trije, Britanec Clarke, Slovenec Kauzer in Čeh Prskavec (brez dotika vrat bi bil prvak, četrtega, Nemca Aignerja, pa je prehitel za tri stotinke) so bili razvrščeni v razmiku 46 stotink sekunde. Ko je imela raketa iz Hrastnika kolajno zagotovljeno, so iz slovenskega tabora prihajali vzkliki sreče, tekle so solze radosti, veliko je bilo objemov. Petrova žena Janja je na tribuni, kjer so bili zelo glasni slovenski navijači iz Trebnjega, od vseh najbolj čustveno doživela razplet, tako da je kar drhtela od razburjenja in sreče. »Komaj čakam, da objamem svojo hčerko Nolo. Ko se takole dobro odrežem na tekmi, me pokliče in mi reče: Ati, ti si car. Izpolnil sem obljubo, da ji bom iz Ria prinesel presenečenje. Raketa iz Hrastnika je tokrat pristala mirno in brez turbulence,« je razkril Kauzer, ki mu je telefon skoraj pregorel od čestitk.
Oddahnila sta se tudi oče Peter in mama Anita, potem ko je skoraj tri desetletja vsa družina živela za slalom. Ta kolajna je velika nagrada za vse, ki so mu pomagali v karieri, predvsem pa za njega samega, poleg tega je z njo vsem kritikom dokončno zaprl usta. »Ker sem že 26 let v tem športu, mi ne bo težko vzdržati še štiri leta do Tokia. Kajak je moja prva ljubezen in od prve ljubezni se težko ločiš. Če imaš podporo doma, ni težko vztrajati,« je Peter že koval načrte. Danes bosta nastopila še kajakašica Urša Kragelj in kanuistični dvojec Sašo Taljat-Luka Božič.
