Še 10 dni do OI: Kauzer, Taljat in Božič lovijo zadnji vlak

Vehovar štiri leta po kolajni le še gledalec

Slovenski krotilci brzic so bili med favoriti že ob premiernem nastopu 1992 v Barceloni – proga je bil v tri ure oddaljenem Seu d'Urgellu pod Pireneji ob meji z Andoro –, a so ostali brez medalje. Kajakaši Marjan Štrukelj, Albin Čižman in Janez Skok so se zvrstili od šestega do desetega mesta, kanuist Boštjan Žitnik pa je v zadnjih vratih z napako zapravil medaljo. Štiri leta pozneje v Atlanti je kajakaš Andraž Vehovar s srebrno medaljo dosegel zgodovinski uspeh. Čez štiri leta v Sydneyju je bil le še gledalec, potem ko je bil v internih kvalifikacijah, ki so jih izvedli kar v Avstraliji, boljši Dejan Kralj. V prvem desetletju 21. stoletja Slovenci niso bili konkurenčni za olimpijska odličja, leta 2008 v Pekingu pa je bil Peter Kauzer sploh edini olimpijec iz kajakaških vrst. Pred štirimi leti v Londonu je bila v ospredju že nova generacija. Tako močne reprezentance, kot je v nedeljo odpotovala v Rio de Janiero, Slovenija še ni imela. Vsi štirje čolni imajo možnosti za medalje.

Kajakaš Peter Kauzer bo verjetno lovil zadnji vlak za olimpijsko medaljo, potem ko je kot favorit dvakrat ostal praznih rok. V Pekingu je po najboljšem času v kvalifikacijah izpadel v polfinalu (13. mesto), v Londonu pa po najboljšem dosežku v polfinalu predstave ni ponovil v finalu (6. mesto). Ne skriva ambicij, da osvoji še edino medaljo, ki mu manjka v zakladnici uspehov. Po Londonu je postal oče, predlani je zaradi poškodbe rame izgubil sezono. Letos pozimi se je pripravljal v Avstraliji, spomladi se je že veselil naslova evropskega prvaka, ki pa so mu ga po 20 minutah odvzeli zaradi dotika.

»Z vožnjo z evropskega prvenstva lahko zmagam na vsaki tekmi. V čolnu se dobro počutim. Tekmoval bom z modelom, ki sem ga začel uporabljati sredi lanske sezone. Čoln se ne imenuje več kapsl, ampak salto, projektirali pa so ga na podlagi mojih prejšnjih modelov. Z njim sem na vodi bolj okreten. Na olimpijskih igrah sem doživel že toliko, da me ne more nič več presenetiti. Upam, da bo šlo v tretje rado,« pravi 32-letni Hrastničan Peter Kauzer. Skupaj s jadralcem Vasilijem Žbogarjem najbolj pozna zahtevne razmere v Riu de Janieru, kjer je bil že dvakrat na pripravah. Tako kot je spoznal progo, je občutil tudi temnejše plati življenja v velemestu, kjer vojaki ali policisti v lovu za kriminalci prislonijo puškino cev na glavo tudi naključnemu mimoidočemu in šele nato začnejo postavljati vprašanja, če že prej ne streljajo. Slovenci imajo najeto hišo ob progi, ki pa je v neugledni soseski, kjer kriminalci ustavljajo avtomobile sredi ceste in ropajo potnike.

Savšek letos še ni videl finala

Potem ko je kanuist Benjamin Savšek v Londonu občutil vse pasti olimpijskega debija – najhitrejši v polfinalu, v finalu pa osmi – se je v naslednjih treh letih vrnil z medaljo z vseh treh svetovnih prvenstev in dveh evropskih. Niza ni nadaljeval v letošnji sezoni, saj se na nobeni tekmi ni uvrstil v finale. S trenerjem Jožetom Vidmarjem, olimpijcem iz Barcelone 1992, nista delala panike. Po analizi, ki je razkrila, da je izsiljeval rezultat, sta se lotila sklepnih priprav, ki jih je večinoma opravil v Tacnu. Tri dni je bil tudi na Dunaju, kjer je proga zelo podobna olimpijski v Riu.

»Šele tekma bo razkrila, kako uspešen je bil trening. Poudarek je bil na tem, da se umirim, povrnem zaupanje v svoje sposobnosti in veslam brez dotika. Čeprav letos še nisem bil v finalu, nisem prestrašen. Spodrsljaje sem že izbrisal iz glave in se osredotočil na prihodnost. Morda je celo dobro, da sem jih dobil malo okrog ušes, da sem se umiril in se še bolj zagnano lotil tekme sezone,« je optimist 29-letni Ljubljančan Benjamin Savšek.

Kanuistični dvojec Sašo Taljat in Luka Božič ima zadnjo priložnost za olimpijsko medaljo, saj bodo to disciplino umaknili s sporeda iger in jo za dosego enakopravnosti žensk zamenjali s kanujem enosedom za dekleta. Potem ko sta bila v Londonu osma, sta ves štiriletni cikel podredila osvojitvi olimpijske medalje. »V nasprotju z Londonom veva, kaj naju čaka. Tudi najini dosežki v minulih štirih letih so konstantni,« pravi Sašo Taljat.

Debitantka Urša Kragelj in izkušena mama Špela Ponomarenko Janić

Edina debitantka je drobcena primorska kajakašica Urša Kragelj, ki je dobro pripravljenost potrdila z drugim mestom na evropskem prvenstvu, nato pa izgubila nekaj treninga zaradi težav s hrbtom. »Verjetno so bile interne kvalifikacije za mesto v slovenski ekipi večji stres kot bo olimpijski nastop. Proga je luštna, a izredno zahtevna. Vsaka napaka prinese nekaj sekund zaostanka. Ni mogoče krajšati in prehitevati, linija vožnje mora biti povsem čista. Proga narekuje, kako moraš veslati. Če delaš vse prav, si zelo hiter,« je realna Urša Kraglej.

Ledino pri slovenskih nastopih v kajaku na mirnih vodah na olimpijskih igrah je oral Jernej Zupančič Regent v Atenah (14. mesto), zelo uspešno pa nadaljuje Špela Ponomarenko Janić, za katero bodo to že tretje OI. Zgovorna Primorka ima lepše spomine na Peking, kjer je bila šesta, medtem ko je v Londonu ostala brez finala, nato pa leta 2012 postala mama sina Adama, ki jo spremlja tudi na tekmah in treningih v tujini. Večji del zime je preživela v Avstraliji, sklepne priprave v Španiji pa opravila skupaj z olimpijsko in petkratno svetovno prvakinjo, Novozelandko Liso Carrington. »Medalje so le tri, veliko pa nas je, ki si jih želimo. Dala bom vse od sebe, da po prihodu v cilj ne bom razočarana,« napoveduje 34-letna Špela Ponomarenko Janić.