V Riu ni prav veliko drugače, saj se zgodba o vedno bolj nesmiselnem in tragičnem srečevanju športnikov z vsega sveta nadaljuje, sploh če vzamemo v ozir, da skoraj nihče nima več možnosti, da bi se izognil teroristični in finančni katastrofi; v Braziliji so teroristi krimosi vseh vrst sami med seboj, tako da je strah pred bolj hudobnimi ljubitelji minaretov skoraj vnemar, razen če se v verske blazneže ne sprevržejo kar športniki sami. Na veliko žalost športnikov v duši se vse vrti okrog denarja, pralnica pa gre veliko na rovaš dopingu. Jasno je, da rezultat prinese marketinške dobičke in nemara danes večina športnikov v požrešnem svetu stavi zgolj na denar, ki je gotovo postal ekvivalenten olimpijski kolajni, ki naj bi veljala za najbolj žlahtno v svetu športa, a njen sijaj že dolgo bledi prav zaradi drogiranja.
Ne bi govoril le o ruskih (ne)udeležencih in tistih iz njenih nekdanjih depandansnih držav, gre za problem vseh v svetu športa, akterjev samih, trenerjev in predvsem menedžerjev. Prav slednji, bankirji, v rokah držijo vajeti današnjega športnega uspeha, ki ga brez dopinga redko uzremo. Drznem si zapisati, da je večina vrhunskih rezultatov podkletena z dopingom in narkomanijo, saj je na svetu še vedno toliko neodkritih substanc, ki sicer utirajo pot do trenutnega uspeha, vendar človeka kasneje popolnoma uničijo, kolikor je okrog nas še neznanih drog, cenenih, s katerimi se zadeva večinski, revnejši živelj.
Zanimivo bo spremljati, kdo vse še in zakaj bo padel na narkomanskem preizkusu, saj ta uniči kariero športniku, trenerju in menedžerju in sproža nujno vprašanje, kako določiti lestvico prepovedanih snovi. Živimo namreč v času, ko nihče nikomur nič več ne verjame, če pa že, pritrjujemo neumnostim, umorom, drogam, populizmu, ki je recipročen fašizmu, vse to pa pelje v katastrofalen poraz, kajpak ne samo olimpijskih iger in športa samega.
