Sicer so podobne medenjake izdelovali tudi na drugih dalmatinskih otokih, predvsem na Korčuli, a so najslavnejši postali ti iz hvarskega Starega Grada. V 16. stoletju jih v svoji leposlovno-gastronomski knjigi Ribarjenja in ribiške pripovedi na jedilniku ribiške pojedine omenja Petar Hektorović. Stoletje kasneje so o njih pisali v Splitu, češ da so medene kolačke pošiljali svojim odvetnikom, ki so jih zastopali v sporih. V 18. stoletju so jih začeli izdelovati tudi v pekarnah in slaščičarnah.

Tradicionalno so paprenjoke podarjali za slovesne priložnosti, denimo za poroko, mladoporočenca pa sta jih hranila do rojstva prvega otroka. To, da imajo dolg rok trajanja, so vedele tudi žene pomorščakov, ki so jih dajale svojim možem za popotnico na dolgih plovbah. Medenjaki so bili tudi nekakšen barometer, saj so ob jugu, ki prinaša nevihte, postali mehki. Nekatere hvarske družine še vedno hranijo recepture za medenjake, stare več stoletij. Tradicionalno so jih okraševali s sladkorjem, ki so ga na medenjake nanašali s trtno vejico. Zdaj so starogrojski paprenjoki bolj ali manj le turistični spominek, vsako leto pa organizirajo tudi tekmovanje v izdelavi teh tradicionalnih hvarskih medenjakov.