Vsem želim povedati, da sem živ in da živim

V 90. letih prejšnjega stoletja je bila Kanela lokal, kjer so bili resnično najboljši koncerti na Obali. Družili smo se glasbeniki in poslušal se je najboljši rock. Škoda, da Portorožani niso znali tega začutiti, tako da so svoje naredili lokalne iniciative, hotelirji in navsezadnje tudi najemnik v lokalu, ki ni več videl pravega izziva. Vendar kot Portorožan in predsednik krajevne skupnosti mislim, da Portorož potrebuje Kanelo oziroma lokal, ki bi nadaljeval to uspešno zgodbo.

Žal je ni nikjer mogoče narediti. Kot predsednik krajevne skupnosti sem ponosen, da imamo vrhunske hotele s petimi zvezdicami, ki privabijo goste z vsega sveta. Po drugi strani pa sem kot krajan vesel, da smo junija gostili shod harley-davidsonov, ki so ga odlično sprejeli tudi krajani, in s ponosom lahko povem, da bo občina Piran čez dve leti ponovno gostila motoristični shod. Očitno smo bili tako pozitivni in smo jih lepo sprejeli, da smo jih privabili. Vendar pa menim, da bi Obala, vsaj v času glavne poletne sezone, potrebovala najmanj dva močna festivala na mesec. Festival harley-davidsonov je pokazal, kakšne zabave potrebujemo.

Morje mi pomeni vse. Rojen sem ob morju, v centru Crikvenice, kjer še vedno živi moja mama. V smehu večkrat povem, da ko dam prst v morje, začutim njeno bližino. Za razliko od očeta, ki je bil kot vojni veteran brez ene noge odličen jadralec, ljubezni do jadranja ne delim z njim. Si pa ne predstavljam jutra brez pogleda na morje, ki mi ga ponuja terasa mojega doma nad Bernardinom.

Če mi verjamete ali ne – letos sem se celo enkrat kopal na portoroški plaži. Sicer pa mi je dovolj, če lahko le opazujem morje. Verjamem, da mi morje da energijo in širino. Tudi ko iščem odgovore pri težkih odločitvah.

Če govoriva o glasbenem ustvarjanju, je kar nekaj pesmi, ki govorijo o morju in so praktično že ponarodele. Na primer zmagovalna pesem na Melodijah morja in sonca leta 1994 Mi ljudje smo kot morje (Slavko Ivančić z veseljem odpoje kitico pesmi, op. a.), ki smo jo peli s Faraoni.

Odkrito povedano, brez težav. Vsako leto, letos je bilo to po končanem festivalu Melodije morja in sonca, se z ženo Ireno odpraviva na Pokljuko. Vsak dan sva si izbrala turo in hodila po štiri, pet ur. Čudovito.

Tako je. Predvsem sem prenehal piti alkohol in kaditi. In naj se sliši še tako nenavadno, prijatelji pravijo, da se sprememba pozna tudi v mojem glasu. V pozitivnem smislu, seveda.

Nekateri zmanjšajo in se le stežka odpovedo. Sam sem preprosto presekal. Je pa res, da sem bil mesec dni v komi, še dva meseca v bolnišnici in potem v ljubljanskem rehabilitacijskem centru Soča. Danes te razvade nadomestim s popolnoma drugimi zadevami. Spijem veliko več vode, zdravih sokov, čaja. Veliko tudi hodim in se zadržujem na svežem zraku.

Nesreča je bila najtežja šola v mojem življenju. Prvega meseca, ko sem ležal v izolski bolnišnici, se ne spomnim. Pred kratkim, ko sva z ženo Ireno gledala nanizanko Gorski zdravnik – priznam, redno jo spremljam –, mi je ob ponesrečencu, ki je v komi ležal v bolnišnični postelji, z vsemi cevkami v nosu in ustih ter priklopljen na aparate, s prstom, usmerjenim v zaslon, rekla: Slavko, to si bil ti. To je bil šok zame. Prijatelji in zdravniki mi še danes stisnejo roko in rečejo, da imam res ogromno volje do življenja.

Med intenzivnim okrevanjem v Izoli in ljubljanski Soči sem ugotovil, da v nesreči vedno spoznaš prave prijatelje, ki ti stojijo ob strani. V dobrem in slabem. Ob družini, ki mi je dan in noč stala ob strani, ter družinskih prijateljih se je name v nekajmesečni odsotnosti spomnilo kar lepo število ljudi. Bili so tudi taki, ki so name popolnoma pozabili. Predvsem pa sem se naučil, da je treba z nekaterimi prekiniti, končati zgodbo, saj mi skozi leta niso pokazali pravega obraza. Dobil sem enkratno priložnost, da sem se ponovno rodil. Da zaživim na novo. In s pravimi prijatelji še nadgrajujem odnose.

Priznam, da se koncerta že zelo veselim. Nekako je v zadnjih letih, če spustim leto rehabilitacije, prišlo v navado, da v portoroškem Avditoriju nastopim avgusta. Da pride datum ravno na praznik Marijinega vnebovzetja, je morda naključje, čeprav, kot pravi portoroški župnik, oče Vinko, naključij ni. So le čudeži, kot je dejal na hodniku izolske bolnišnice, ko me je mesec po nesreči prišel obiskat. Zagotovo pa je ta koncert eden tistih, za katere je vredno živeti. Zbrali se bomo prijatelji, tako na odru kot med publiko. In če verjamete ali ne, na zadnjem koncertu sem vsaj osemdeset ljudi v publiki prepoznal, po imenu in priimku. Bo pa ta koncert zagotovo nekaj posebnega tudi zame. Preprosto želim vsem povedati, da sem živ in da živim. In to na polno. S koncertom bom praznoval življenje. Ob pesmih Ne bom pozabil na stare čase, Sem takšen, ker sem živ, Ko mene več ne bo, Poišči me, Dober dan, Tina, Portorož 1905, Nisem jaz, Si še jezna name, Črta bodo z mano prepevali glasbeni kolegi, od lanskega zmagovalca Melodij morja in sonca Easyja do Klape Lumin, Kingstonov, Tilna Artača in Anike Horvat ter seveda zvestega občinstva.

Tako je. Ne le da sva oba Portorožana, njeno glasbeno pot sem spremljal že od začetka. Cenil sem že njenega pokojnega očeta, ki jo je pri devetih letih usmeril v glasbene vode. Tudi komad Črta, ki sem ga po odhodu iz skupine Faraon zapel na Melodijah morja in sonca, je bil sprva namenjen Aniki. Odločitev Danila Kocijančiča in Draga Misleja - Mefa, da je komad pisan na mojo kože, sem potrdil takoj, ko sta ga potegnila iz predala in ga položila na mizo.

Tako je. Pridružila se mi bo dobra tri leta stara vnukinja Marina, ki bo zapela otroško pesmico Murenčki. Morda jo bomo glasbeniki ali pa publika znali še malo sprovocirati in bo z nami zapela še kakšno pesem. Zagotovo pa bo to koncert, poln čustev, lepih spominov, ki jih znamo na zabavi, ki se bo nadaljevala po koncertu, deliti še dolgo v noč.