...upam, da čimveč kolajn. Ostal bom dosleden in števila kolajn ne bom napovedoval. Reprezentanca je v primerjavi z zadnjimi tremi igrami precej neizkušena. Imamo pa nekaj športnikov, ki so v svetovnem vrhu.
Imate ogromno olimpijskih izkušenj. Kakšne igre pričakujete v Braziliji, ki bodo hkrati prve na južnoameriških tleh?Pričakujem igre z dušo, kakršne so bile v Sredozemlju. Od šestih iger, na katerih sem bil aktiven, bi izpostavil igre v Barceloni in Atenah. Te igre so imele več topline s strani prostovoljcev, dogajale so se na lokacijah, ki so vsaj meni bližje. Verjamem, da bo dal južnoameriški temperament pečat igram, da bodo ostale v nepozabnem spominu. Prepričan sem, da se bo Rio izkazal kot svetovljansko mesto, saj je po površini precej večji kot številna druga prizorišča, ki so že organizirala olimpijske igre.
Ste eden redkih športnikov, ki ste že na svojih prvih olimpijskih igrah osvojili kolajno. Vaša je bila še posebej zgodovinska, saj je bila v paru z Denisom Žvegljem sploh prva slovenska. Se strinjate, da so takšni podvigi bolj izjema kot pravilo?Res je zelo težko na prvih olimpijskih igrah poseči po kolajni. Po drugi strani ima debitantski nastop prednost. V Barceloni sem bil mlad in neobremenjen, kar sem dobro izkoristil. Z Denisom sva bila naivno predrzna. Upam, da bo znal še kakšen slovenski športnik izkoristiti neobremenjenost in mladost. V kasnejših letih je vse več pritiskov. Po drugi strani se znajo izkušeni tekmovalci bolje osredotočiti na najpomembnejši nastop.
Slovenska olimpijska reprezentanca je precej mlajša kot na zadnjih odpravah. Kakšno je vaše posvetilo mladim športnikom, ki bodo naslednje desetletje krojili slovenske športne uspehe?Predvsem si želim, da se bodo res vsi v prvi vrsti maksimalno osredotočili na svoj nastop. Olimpijskih nevarnosti je veliko. Gre za tekmovanje, ki je za marsikaterega športnika nepredstavljivo veliko. Vsak športnik lahko v olimpijski vasi med petimi ali šestimi tisočimi športniki srečuje največje svetovne zvezdnike. Športnikom svetujem, da bodo imeli po tekmovanju dovolj časa, da bodo spoznali blišč olimpijskih iger, da se bodo lahko tudi malce sprostili. Prej pa morajo obdržati tekmovalni ritem, ki jih je pripeljal do olimpijskega nastopa.
Dotaknimo se izbora slovenske olimpijske reprezentance. Kako ste doživeli dejstvo, da je izvršni odbor nasprotoval vašemu predlogu in v Brazilijo poslal maratonca Antona Kosmača?Vsi slovenski športniki, ki bodo nastopili v Riu de Janeiru, so potrdili dogovorjene norme, Anton Kosmač pa je ni. S potrjeno normo si športnik pridobi samozavest, ki jo potrebuje na samem tekmovanju. Kar zadeva Kosmača, sem zavzemal osebno stališče in ne širšega strokovnega mnenja. Debata na izvršnem odboru je šla v drugo smer in si je ne ženem k srcu. Se je pa na njej pokazalo, da nekateri ne razumejo olimpijskih iger. Ljubljanski maraton in množičnost nimata z olimpijskim nastopom Kosmača nobene veze. Resno si želim, da bi Kosmač na olimpijskem nastopu demantiral moje stališče do njegovega nastopa.
Menite, da ste na športni funkcionarski poti še premehak, ali boste v prihodnosti zagovarjali ostrejša stališča?Kaj pa vem, koliko bo to vplivalo na mojo nadaljnjo kariero. Verjemite mi, da bi že na omenjenem izvršnem odboru Olimpijskega komiteja Slovenije ostreje izražal stališče okrog Kosmača, če bi imel na voljo mnenje strokovnega sveta za tekmovalni šport. Upam, da se izjema, kakršna je Kosmač, ne bo ponavljala pri naslednjih izborih slovenske olimpijske reprezentance. Po drugi strani sem vesel, da smo uspeli z nacionalnimi panožnimi zvezami doseči konsenz okrog potrditev olimpijskih norm. Želim si, da bomo tako uspešno sodelovali tudi vnaprej. Vesel sem tudi, da smo veliko složnejši znotraj tekmovalnega športa. V preteklosti, ko sem že bil član izvršnega odbora OKS, je bilo veliko lobistov, ki so pritiskali na člane izvršnega odbora, ki so kasneje potrjevali olimpijske potnike. Tega zdaj ni več.
Ob pogledu na športne panoge, v katerih bodo nastopili slovenski športniki, prvič ni veslanja. Koliko vas to dejstvo stiska pri srcu?Glede na to, da poznam veslaško zgodbo, to dejstvo zame ni nobeno presenečenje. Res je sicer, da so olimpijski kriteriji dokaj ostri. Menim, da je prav, da ima športnik, ki na olimpijskih igrah predstavlja svojo državo, možnosti za vrhunski rezultat. V nasprotnem primeru njegov nastop nima enake teže. Mislim, da veslanje v naslednjih mesecih čaka težko delo, da si postavi nove temelje. Tako po organizacijski kot strukturni plati. Upam, da bomo uspeli krivuljo obrniti navzgor. Če ne že do naslednjih olimpijskih iger, pa za prihodnost.
Se v tej zgodbi vidite kot aktivni udeleženec?Verjetno se bom aktivno vključil. Pogovori gredo v to smer, bomo pa videli, če bodo moje ideje sprejete po klubih, ki so člani Veslaške zveze Slovenije. Najti moramo vseslovenski konsenz in preseči lokalpatriotizem, da je klub na prvem mestu, rezultat na reprezentančnem nivoju pa ima drug pomen.
Želite morda postati predsednik veslaške zveze?Ne, ta funkcija me ne zanima. V olimpijskem komiteju imam takšne funkcije, da ne bi mogel še opravljati funkcije predsednika veslaške zveze. Lahko pa povem, da moramo v slovenskem veslanju najprej urediti zadeve na Bledu. Brez njega veslanje v Sloveniji ne more funkcionirati.
Koliko stikov imata kaj z Luko Špikom, s katerim sta skupaj osvojila dve olimpijski kolajni?Žal nimava stikov. Luka že dve leti živi v Londonu, kjer ima poslovne načrte. Več o njem izvem od Angležev. Vem, da ima ogromno dela. Upam, da mu uspeva, kar si je zadal. Nisva pa sprta. S Špikom se nisva pretirano družila niti takrat, ko sva veslala v istem čolnu.
Pa z Denisom Žvegljem?Z Denisom sva imela vselej bolj malo kontaktov. Precej časa je preživel v Ameriki. Ko sta se najini poti po letu ali dveh prekrižali, sva debatirala po več ur skupaj. Morda sva se v zadnjem obdobju malce razšla, saj so bili najini pogledi različni. Trenutno imam več kontaktov z veslači, s katerimi nismo sedeli v istem čolnu.
Kaj bi vas najbolj razveselilo, ko se bo slovenska olimpijska reprezentanca vrnila iz Brazilije?V prvi vrsti upam, da se bomo vsi vrnili srečni. Verjamem, da so razno razne zdravstvene in varnostne grožnje malce prenapihnjene. V vlogi, ki jo imam, na te stvari gledam drugače kot v času tekmovalne kariere, ko me je zanimal zgolj in edino olimpijski nastop. Vesel bom, če se bodo slovenski športniki na igrah bojevali do konca, ne glede na to, ali bodo na koncu prvi ali zadnji. To imamo od njih pravico zahtevati. Želim si tudi, da bo ozračje v reprezentanci homogeno, saj si bomo le ob takšnem scenariju olimpijske igre v Riu de Janeiru zapomnili v najlepši luči. Zavedam pa se, da bodo šli v anale doseženi rezultati. Zato bom zadovoljen, če bo čimveč športnikov doseglo svoje najboljše nastope v karieri. Jaz sem jih že dosegel, sem na njih ponosen in lahko na podlagi le-teh dobro živim.
