Sara Isaković: Vesela sem, da imam v sebi tudi srbsko kri

Prvič v življenju se počutim zares sproščeno. Kot športnica sem pred tem dobivala čisto drugačna vprašanja: Ali sem pripravljena, kako se počutim, kakšna so moja pričakovanja? Ne pravim, da sem zaradi tega čutila pritisk medijev, a vseeno mi je zdaj lepše. Zdaj je veliko govora o tem, kako bomo navijali za naše športnike, kako bomo uživali v Riu in o vsem drugem, kar pride zraven z mojo novo vlogo. Vse skupaj je prijetno in zabavno hkrati. V Brazilijo odhajam z nalogo, da združim naše navijače, da pomagam ustvariti navijaški utrip. Verjamem, da bomo znali pričarati pozitivno vzdušje.

Verjamem, da bo vse v redu. O tem niti ne razmišljam. Mediji radi poročajo senzacionalistično. Zdaj se govori, da olimpijska vas ni nared. Morda je v tem nekaj resnice, vendar dokler ne bom prispela tja, ne želim soditi. Dejstvo pa je, da bo treba biti previden, a za zdaj se zdi, da bo vse dobro organizirano.

Prvi klic Olimpijskega komiteja Slovenije sem dobila lani in po pravici povedano, niti nisem vedela, kaj natanko imajo v mislih. Ko sem to omenila staršem, so bili pravzaprav oni še bolj navdušeni kot jaz. Šele nato sem se zavedela, za kakšno vlogo gre v resnici, in brez pomislekov privolila.

Zagotovo mi bo. Mislim, da me ta občutek ne bo nikoli zapustil. Tako so mi dejali tudi nekateri starejši športniki in trenerji. Tekmovalnost, ki jo imaš v sebi, ne izgine, ostane prisotna. Sploh kadar gledam katero od svojih disciplin in mlajše tekmovalce, bi najraje še sama skočila v bazen. Tudi ko po televiziji spremljam evropsko ali svetovno prvenstvo, imam povišan utrip. Na prizorišču v Riu bo to verjetno še toliko močneje. Ni pa tako hudo, da bi dejala, da hrepenim po svoji plavalni karieri. Ko se spomnim, kaj vse sem dala skozi, da sem dosegla svoje uspehe, me hitro mine.

Da, vendar predvsem, ker me na to spominjajo drugi. Da bi se zjutraj zbudila in sama od sebe začela razmišljati o tem, tega ni. A na prireditvah, kot je bila na primer predstavitev slovenske olimpijske reprezentance, kjer se vrtijo tudi moji posnetki, me prevzamejo čustva. Takrat me spreleti, da sem del slovenske olimpijske zgodovine, kar mi ogromno pomeni. Prav tako se vrnem v preteklost, ko delam z otroki in jim pripovedujem o svojih nastopih ter jim kažem svojo olimpijsko medaljo.

To pa zato, ker sem si po olimpijskih igrah v Londonu vzela leto premora, da sem diplomirala na Berkeleyju. Potem me je znova zagrabilo, da se vrnem in nastopim tudi v Riu de Janeiru. Spet sem začela trenirati, a sem v srcu začutila, da to ni več tisto, kar je bilo. Na treningih nisem imela več toliko volje. Takrat sem ugotovila, da sem pripravljena narediti korak v drugo smer in da je v življenju pred mano še ogromno lepih stvari. Nekako sem vedela, v katero smer želim iti, kaj si želim biti v prihodnje. Pri sebi sem imela vse zelo dobro razčiščeno.

To je bilo zares super in je najboljši občutek na svetu. Lepo je, ko ti ni treba več vstajati petnajst minut pred peto zjutraj. Dodatni čas sem izkoristila za potovanja, delala sem tudi kot asistentka v laboratoriju in sodelovala pri raziskovanju možganov v ameriški vojski in pri olimpijcih. Zaradi tega sem še toliko bolj zaživela in zadihala. Težko bi dejala, da sem se polenila. Mislim, da sem vse skupaj kar dobro izkoristila.

Starši so mi privzgojili, da je najpomembnejša izobrazba, plavanje pa je le obstranska dejavnost. Res pa je, da imaš v sebi identiteto, da si plavalec. Tudi sama sem se po koncu plavalne poti borila s tem, kako se predstaviti tujcu, in sem dejala, da sem nekdanja plavalka. Izredno pomembno je, da se ne razvijaš le v športu, temveč tudi na drugih področjih. Sama sem imela to priložnost, medtem ko pri veliko naših športnikih ni tako. Velikokrat poudarjam, da je treba razvijati tudi druge veščine, saj le tako lahko ugotoviš, kaj vse te še zanima.

Res je, sem prava »piflarka«. Že od nekdaj me zanima ogromno stvari in ko sem odšla na univerzo Berkeley, sem vedela, da bom študirala psihologijo. Ta veda me je od nekdaj fascinirala. Rada imam otroke in ljudi na splošno, zato sem si rekla, da mi bo najbolj ustrezal poklic, v katerem lahko združim vse svoje izkušnje iz plavanja ter študija psihologije in nevropsihologije. Zdaj se ukvarjam s posebno vejo psihologije, s tako imenovano psihologijo nastopanja, pri kateri se preučuje optimalni nastop pod pritiskom.

To pa zato, ker je letalstvo v naši družini vsakodnevna tema pogovorov. Tako oče kot brat dvojček sta pilota. Zelo me zanima, kako so nekateri piloti sposobni delati pod pritiskom, s katerim se soočajo, medtem ko pri drugih prevlada stres. Z očetom se o tem veliko pogovarjava. Sestavila sem že program za pilote, zdaj ga moram le še dokončati in odpreti lastno podjetje v Dubaju.

Za zdaj da. Tam je vsa moja družina in tam se počutim najbolj domače. V Dubaju živimo že 20 let. Ko se vrnem v Slovenijo oziroma na Bled, imam bolj občutek, da sem prišla na počitnice. Ne bom pa trdila, da se nekega dne ne bom vrnila v Slovenijo ali pa da ne bom kombinirala svojega dela v Dubaju in tu. Poslovnih priložnosti je v Dubaju resda več, a se večkrat vprašam, zakaj pomagam športnikom, če svojega znanja ne bom delila v Sloveniji, saj se mi zdi, da bi pri nas celotna športna sfera potrebovala pomoč.

Niti ne, saj sem se znala sama psihološko pripraviti. Vendar pa vem, da mnogim to ne uspe. Otroci pri 15, 16 letih se prenehajo ukvarjati s športom, ker ne prenesejo vseh pritiskov. Zakaj je meni uspelo, ne vem, a mi je.

Razlike so velike. Že pri mojem očetu, ki je Srb, opažam, da ima čisto drugačno miselnost. Vesela sem, da imam v sebi tudi nekaj srbske krvi, saj Srbi izžarevajo neko posebno energijo in ponos, kar je lepo videti. Kar zadeva ameriške športnike, ni nenavadno, da so tako uspešni, saj so prepričani, da so najboljši na svetu. V tem celo pretiravajo. Neverjetno je tudi, kakšno pripadnost čutijo do svoje države. V Dubaju je zgodba povsem drugačna. Tam raje jahajo konje in kamele, športnike pa uvažajo iz drugih držav. V Sloveniji pa se mi zdi, da bi morali več delati pri narodni pripadnosti. V Ameriki nas je tamkajšnja trenerka znala tako zelo motivirati, da so nam šle dlake pokonci, iz oči pa so se nam ulile solze. Znajo te prepričati, da si največja legenda, v rangu največjih košarkarskih superzvezdnikov.

Katie je primer plavalke, ki je osvojila neko čisto posebno miselnost. Ona trenira tako kot moški. Sama nikoli nisem bila tako pogumna. Trener me je leta in leta nagovarjal, naj se preizkusim tudi na 400 metrov prsno, a me ni uspel prepričati. Pri Katie se zdi, da nima meja. Je razred zase in zelo me zanima, kako se bo odrezala v Riu de Janeiru. In skoraj toliko, kolikor sem vesela, da potujem v Brazilijo, sem hkrati žalostna, ker mi ne bo uspelo spremljati njenih nastopov, saj bomo vsak dan na drugem prizorišču. Kljub temu se bom o njenih nastopih poskušala pozanimati s pomočjo interneta.

Nisem še začela. Mislim, da bom s tem še malce počakala. Zdaj bolj razmišljam, da bom napisala knjigo o psihologiji plavanja, saj na svetu ni niti ene, ki bi obravnavala to področje. Ogromno je knjig, ki opisujejo zgolj tehniko plavanja, na glavo, ki je najpomembnejša, pa pozabijo. Zdaj sem doma že skoraj en mesec in obljubila sem si, da bom zbrala vse gradivo in ga pretipkala, vendar za zdaj nisem še ničesar naredila. V načrtu je tudi doktorat, vendar ne vem, ali naj še malo počakam ali naj se ga takoj lotim. Trenutno se bolj nagibam k misli, da bom še nekaj mesecev počakala.