Če bi poznali odgovor na to vprašanje, če bi vedeli, kaj se je Martinu Grudnu pletlo po glavi tistega dne, ko je izginil iz Ljubljane, ali tistega dne, ko se je odločil, da bo humanitarno delo v Iraku zamenjal za oborožen boj za svobodo Kurdistana, ali v tistem zgodnjem jutru pred desetimi dnevi, ko je s tovariši iz mednarodne brigade YPG šel proti sirsko-turški meji, bi, glejte, vedeli, ali je njegovo življenje imelo smisel, kot si smisel predstavljamo mi v Evropi, kjer se natančno ve, kakšen je smisel življenja vsakega poslovodje v trgovini, vsakega referenta na občini, menedžerja banke, skladiščnika v veleprodaji ali medicinskega tehnika.
Tedaj bi vedeli, ali je imela smrt Martina Grudna nekega vročega poletnega jutra leta 2016 nekje v okolici sirskega mesta Manbidž smisel.
Tako pa, ko pravzaprav ne vemo nič o Martinu Grudnu, nam preostane le, da ugibamo, kateremu od štirih do zdaj znanih tipov pripada: je bil plačanec, ki se je vojskoval za dobro plačo, je bil ameriški, ruski, turški, sirski, kalifov ali kdove čigavi že vohun, je bil samo avanturist, eden od izgubljenih otrok zahodne civilizacije, ki se v vojne po Aziji in Afriki podajajo kot v World of Warcraft ali Pokemon Go in so na severu Sirije nespametno ob glavo, ko lovijo pokemone iz Islamske države? Ali je – kar nam je danes, v 21. stoletju, najmanj razumljivo, zato to zavračamo takoj na začetku – ko je kot humanitarec delal po Iraku in Siriji, odkril vojno Kurdov za svobodo in neodvisnost kot pozabljen, star vzvišen cilj, kot boj za dobro in pravico, kar so v Evropi zadnjič videli menda v romantičnem letu 1936, v španski državljanski vojni?
Primerjava mednarodnih enot v sestavu kurdskega YPG z mednarodnimi brigadami španskih republikancev se je ponudila sama od sebe, čeprav je med njima vsaj ena pomembna razlika. To vam bodo na televiziji pojasnili vojni analitiki in geostrategi, po mnenju katerih idealisti danes ne obstajajo več – vrsta, ki je izumrla pred osemdesetimi leti – ampak samo še plačanci, vohuni in avanturisti, ki jih Kurdi modro uporabljajo, da bi internacionalizirali svoj boj in po Evropi rekrutirali ambasadorje Kurdistana. Konec koncev, in to je temeljna razlika, za pravično vojno v Kurdistanu ne obstaja mobilizacijska sila, kakršna je bila v tridesetih letih Komunistična internacionala, po zaslugi katere so tudi Dalmatinci iz zabiokovskih vasi – veliko pred električnim tokom, kaj šele facebookom in twitterjem – iz neke vukojebine množično odhajali umirat v neko drugo.
Prav nasprotno, mednarodne brigade iz romantičnih predstav o Ernestu Hemingwayu in Georgeu Orwellu v vojni za stari višji cilj, v boju za dobro in pravico, imajo danes svojo paralelo na drugi strani, na tisti v utrjenem mestu Manbidž, Alamu Islamske države – tisti torej, ki je ubila Martina Grudna. Najbližje Komunistični internacionali iz leta 1936 je namreč danes prav Islamska država, s svojim v bistvu enakim ciljem zgraditi nov in pravičen svet, ki ga bodo, namesto komunističnih ideologov, uredili islamski učenjaki. Podobno kot v tridesetih letih, ko so komisarji Kominterne novačili gimnazijce, študente in delavce v komunistični džihad, danes to po evropskih mestih počno komisarji »islamistične internacionale« iz parakulturnih centrov na periferiji. Romantični junak iz tridesetih, jebiga, danes ni Martin Gruden, ampak na primer Rok Žavbi, tisti šestindvajsetletnik iz Kamnika, ki se je spreobrnil v islam, odšel v Sirijo, nato pa po Italiji novačil borce za kalifat.
Komunistični ideal seveda z islamističnim nima prav nič skupnega, razen ene stvari – sveta, iz katerega je zrasel kot oboroženi upor in zgodovinska ambicija. Ta svet je boleče enak: sredi tridesetih je prav tako obtičal v neznosno nepravični ureditvi in prav tako je grabežljivi korporativno-kolonialni kapitalizem tedaj izzval revolucijo zjebanih. Kaj potem evropskim revolucionarjem preostane danes, osemdeset let pozneje – ko je izkušnja sovjetskega komunizma in Josifa Visarionoviča kompromitirala romantično idejo revolucije od znotraj, v evropski politično-filozofski tradiciji in zelo evropskem marksizmu – kaj preostane Martinu Grudnu in Roku Žavbiju, kot da utopijo iščeta nekje drugje, zunaj svoje zgodovine in tradicije?
Idiotska ideja sveta, urejenega po zakonih omejenih islamskih učenjakov, ki nas smrtno resno prepričujejo, da je svet ravna plošča, žena pa domača žival, je natančno toliko daleč od Marxa, kolikor je današnji kapitalizem neumnejši od tistega iz Marxove dobe. Islamska država, jebiga, je povsem prikladna utopija za naš otopeli in poneumljeni, temeljito deideologizirani svet, ki ne verjame več v plemenito Idejo in obupano išče neki racionalen razlog, zaradi katerega bi neki Martin Gruden ali Rok Žavbi nekega jutra dala odpoved, se poslovila od prijateljev, vzela zadnjo plačo, dvignila z bankomata ves dovoljen minus in odšla v samo srce bližnjevzhodne vukojebine, kjer bi prevzela kalašnikova in streljala drug na drugega.
Kajti vsaka ideja na tem svetu je sprejemljiva, razen tiste, da bi ga, slabega in nepravičnega, nekdo spremenil.
