Policija, ker za to zakonsko ni upravičena, podatka o številu Slovencev, ki se trenutno ilegalno bojujejo po svetu, nima, v Sovi uradnih informacij prav zaradi zakona ne dajejo v javnost. Obveščevalci pa naj bi budno spremljali več posameznikov iz treh v Sloveniji z islamom povezanih kulturnih društev – dve sta iz Ljubljane, eno z Jesenic – prav tako naj bi imeli pod drobnogledom skupino bosanskih ekstremistov, ki deluje pri nas.
Slovenci so v preteklosti že sodelovali v tujih vojnah: v španski državljanski vojni denimo, ki se je začela pred osemdesetimi leti in iz katere so se potem v partizane vračali znameniti španski borci, je umrlo 231 Slovencev, v znameniti francoski legiji naj bi se doslej, se pravi vse od leta 1831, bojevalo dva ducata Slovencev. V afganistanski vojni naj bi na lastno pest sodelovalo šest specialcev slovenskega rodu, ki so Slovensko vojsko zapustili zaradi precej bolje plačanega dela za razne (ameriške) agencije.
Natančno tja, kjer se je na strani glavnega borca proti Islamski državi boril Martin Gruden – Slovenska vojska ga ne najde v nobeni od svojih evidenc in pravijo, da vojaščine pri nas ni služil – v iraški Kurdistan oziroma v tamkajšnji vojaški center v Erbilu Slovenci jeseni pošiljamo inštruktorje naše vojske. Uradno zato, ker se želimo (sprva s šestimi, pozneje pa s petnajstimi častniki naše vojske) pridružiti zaveznikom v boju proti IS, neuradno pa zato, ker nas tam hoče nemška komponenta Nata.
Da majhna Slovenija severnoatlantskemu gigantu sorazmerno pozno ponuja podporo v misiji zoper nepredvidljive sile IS, sploh ni tako nepričakovano, kot je na prvi pogled nepojmljivo, da so se državljani Slovenije tudi dandanes še pripravljeni bojevati v ekstremističnih (verskih) vojnah, ki s prevladujočim svetovnim nazorom domovine nimajo prav nič skupnega. V Siriji in Iraku se res bojuje vse več tujcev (bilo naj bi jih za polovico vseh vojakov Islamske države), a večina jih vendarle prihaja iz držav, kjer prevladuje islam.
Konkretnega odgovora na vprašanje, zakaj bi se takim ljudem pridruževali tudi Slovenci, sicer ni, a lahko si pomagamo tako s podatki Europola, ki pričajo o radikalizaciji desnega ekstremizma v tem delu Evrope, kot z v vse večje politične ekstreme zagledanim delom državljanov. Radikalizacija, h kateri se del politike zateka predvsem zaradi želje po vladanju, je v kombinaciji z medlo strateško politiko obrambnega sistema trenutne vlade zagotovo velik kamen v mozaiku negativnih družbenih sprememb, ki v posameznikih iz določenih socialnih okolij vzbujajo občutek, da je treba za prihodnost (sveta) stvari prijeti v lastne roke. Drugi, ki bolj kot na vladanje in bojevanje stavimo na mir, lahko ob tem zgolj čakamo. Bodisi na prvo krsto iz mirovnih misij naše vojske bodisi na prvo žrtev, ki bo v Slovenji padla zaradi hujskaških, razdiralnih politik. Kajti tudi te so, v svojem bistvu, vojna.
