»Od moje najzgodnejše mladosti so me starši vzgajali ob vrednotah, da moraš trdo delati za tisto, kar si želiš v življenju, da držiš besedo, da vedno narediš, kar si rekel, da boš naredil, in da se do ljudi vedeš spoštljivo,« je rekla potencialna bodoča prva dama Združenih držav Melania Trump na konvenciji Republikanske stranke v ponedeljek. »To so vrednote, v duhu katerih učim najinega sina in ki jih morava prenesti na generacije, ki prihajajo, ker želiva, da bi najini otroci vedeli, da je edina meja človekovih dosežkov domet njegovih sanj in pripravljenost, da se trudi zanje.« Seveda ste tudi vi opazili nekaj nenavadnih in nadvse presenetljivih podobnosti med govorom prve dame in njene možne naslednice, podobnosti, ki pravzaprav kričijo po razlagi, vprašanje, ki se vsiljujejo samo po sebi, pa je: za začetek, kako je mogoče, da Michelle Obama, prvo damo liberalne Demokratske stranke, in Melanio Trump, prvo damo konservativne Republikanske stranke, vodijo enake življenjske vrednote in načela? In potem – še pomembneje – kako je mogoče, da je bila gospa Obama, Afroameričanka, ki je odrasla v Združenih državah, vzgojena v duhu enakih vrednot kot gospa Trump, Slovenka, ki je odrasla v komunistični Jugoslaviji?
Kako je, poglejte, mogoče, da v teh dneh vsi govorijo samo o tem, da je Melania Trump prepisala govor Michelle Obama, da pa se nihče niti za trenutek ni vprašal, kako je mogoče, da je Melanija Knavs, ki je kot jugoslovanska mladinka odrasla v Novem mestu ob materi, šivilji v tekstilni industriji, in očetu, članu lokalne celice Zveze komunistov, vzgojena v duhu enakih vrednot in načel kot Michelle LaVaughn Robinson, ki je kot Američanka odrasla v Chicagu ob materi, tajnici v tekstilni industriji, in očetu, lokalnem zaupniku Demokratske stranke?
Ne vem. Ali je bila Jugoslavija veliko boljša ali pa Amerika ni bila. Tretje možnosti ni.
Namesto tega – ali prav zaradi tega – so Američani, poglejte, pograbili Melanijin plagiat. Nemogoče, jebiga, da bi bil nekdo, ki je tako moralen, priden, skromen in predan tradicionalnim ameriškim vrednotam, vzgojen v – Titovi Jugoslaviji. Govor je torej gotovo prepisan. Tako je bilo med drugim tudi pred natančno desetimi leti, ko je – spomnili se boste – tedanji slovenski premier Janez Janša ob petnajsti obletnici slovenske neodvisnosti imel svoj znameniti govor o »Sloveniji kot svetilniku 21. stoletja« in so ga samo zaradi nekaj malce identičnih stavkov in odlomkov obtožili, da je prepisal govor o »Britaniji kot svetilniku 21. stoletja«, ki ga je imel britanski premier Tony Blair na konferenci Laburistične stranke v Brightonu osem let prej. Osem let, to ste opazili tudi vi, je kot nekakšna natančna časovna razlika med Slovenijo in anglo-ameriškim Zahodom.
»Nikoli ne bomo največji, verjetno nikoli ne bomo najmočnejši, lahko pa smo najboljši,« je rekel Blair v Brightonu. »Nikoli ne bomo največji, verjetno nikoli ne bomo najmočnejši, lahko pa smo najboljši,« je ponovil Janša osem let pozneje. »Stare britanske vrednote, nova britanska samozavest,« je rekel Blair. »Stare slovenske vrednote, nova slovenska samozavest,« je ponovil Janša. In enako so tedaj slovenskega premierja, prav tako kot danes slovensko manekenko, anglo-ameriški Nato-lobiji nepravično in arogantno obtoževali prepisovanja od njihovega govornika. Ker je nemogoče, saj ste razumeli, da bi imela enaka stališča, načela in vrednote neki mladi angleški rokerski laburist z Oxforda in neki mladi jugoslovanski komunist s Fakultete za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito.
Zanimivo teorijo o tem ima Monika Nalepa, profesorica političnih znanosti na univerzi Notre Dame v Indiani v ZDA: ob aferi z govorom Melanie Trump je Nalepova, ki je kot rojena Poljakinja v Združene države prišla pred petnajstimi leti, na podlagi svojih komunističnih in postkomunističnih izkušenj za Washington Post napisala komentar, v katerem pojasnilo za nesramen plagiat slovenske neveste najde v izobraževalnem sistemu na komunističnem Vzhodu, kjer je bilo goljufanje in prepisovanje, kot pravi, nekaj povsem običajnega. Profesorica Nalepova v svojem besedilu tega ne navaja, bom pa jaz: pred nekaj leti je v taisti postkomunistični Sloveniji nekemu poslancu v parlamentu fakulteta, na kateri je magistriral, odvzela magisterij, drugi je imel diplomo fakultete, na katero nikoli v življenju ni hodil, tretji pa je pogojno obsojen zaradi goljufanja na izpitu, ki ga je namesto njega opravil prijatelj. Še več, prepisovanja magisterija je bila obtožena celo slovenska premierka, zaradi dokazanega plagiata magistrskega dela pa je morala pred letom dni odstopiti tudi sama – ministrica za šolstvo!
Profesorica Nalepova se v Washington Post seveda ne vpraša, pa se bom jaz: kako je, jebenti, mogoče, da so vsi ti ugledni ljudje – od slovenske premierke do ministrice za šolstvo, od slovenskega premierja do ameriške prve dame, ki so vsi odrasli in bili vzgojeni v komunistični Jugoslaviji, »kjer je bilo prepisovanje in goljufanje nekaj običajnega« – svoj razkošen komunistični talent za goljufanje in prepisovanje pokazali šele, ko je Slovenija postala del anglo-ameriškega svobodnega, kapitalističnega sveta?
