Ta stvar mi je prišla na misel, ko sem v časopisu prebral, da se je nekdanji načelnik hrvaške Udbe Josip Perković, ki mu sodišče v Münchnu te dni sodi za likvidacijo hrvaškega emigranta Stjepana Đurekovića v Wolfratshausnu leta 1983, v nemškem priporu – obrnil h Bogu. Zloglasni šef republiške Službe državne varnosti je te dni, kot smo izvedeli, v münchenskem zaporu Stadelheim odkril Boga: po cele dni moli, se pogovarja z Vsemogočnim in prosi za njegov blagoslov, bere samo Sveto pismo in Glas Koncila, vsak dan se pogovarja z duhovnikom in redno hodi k svetim mašam v zaporniški kapelici. V svojem osmem desetletju življenja – po dveh letih stroge izolacije v priporu – se je nekdanji komunistični mogočnik, strah in trepet Socialistične republike Hrvaške, glejte, spomnil, da je bil tistega dne v pisarni Službe državne varnosti tudi tisti bradati Tovariš, ki je vse slišal in videl, pa je zaprosil in dobil dovoljenje nemških oblasti, da moli v zaporniški kapelici.
Res se ne spoznam na kazensko pravo – še posebej se ne spoznam na nemško kazensko pravo – toda ali ni smisel preiskovalnega pripora med drugim tudi preprečevanje vpliva na priče? Tako je nemška država nekdanjega prvega človeka hrvaške Udbe zaprla v samico, mu odvzela mobitel in računalnik, prepovedala časopise, televizijo in stike z vsemi iz zunanjega sveta, razen z odvetnikom – štiriindvajset ur na dan nemška država straži pred celico zapora v Stadelheimu, da bi Josipu Perkoviću onemogočila in preprečila, da bi izsiljeval, grozil, nagovarjal in vplival na priče nekega davnega umora – potem pa mu je širokogrudno dopustila, da se vsak dan pogovarja s samo ključno pričo! Namesto da bi bil Vsemogočni, edina priča Đurekovićevega umora, vključen v program zaščite prič, se v priporu neovirano sestaja s samim nalogodajalcem Đurekovićeve likvidacije! Človek bi tako zanikrnost pričakoval na Balkanu, na Hrvaškem, nikakor pa ne tudi v Nemčiji. »Bog mi je priča,« bo tako končal svojo obrambo Josip Perković in sodišče v Münchnu bo – druge izbire ne bo imelo – tudi njega poklicalo za pričo.
– Prisegam, da bom govoril resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico, bo sodnik priči narekoval besedilo prisege. … govoril resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico, bo ponovil Vsemogočni z dlanjo, položeno na Sveto pismo.
– Tako mi Bog pomagaj, bo končal sodnik.
– Tako mi …, se bo Vsemogočni zbegano ustavil.
– Če ne boste pomagali Samemu Sebi, mu bo ta pojasnil, si niti Vi ne boste pomagali.
– Tako mi jaz pomagaj, bo nato On nejevoljno končal.
– Gospod … hm, gospod Gospod, se bo nato nanj obrnil Perkovićev odvetnik. Povejte nam: poznate obtoženega? Vsemogočni bo na klopi za priče negotovo pogledal sodnika in starega udbaša, ki si bo ravno popravljal kravato in šel komaj opazno s prstom čez goltanec. Ne, bo zajecljal Bog s komaj slišnim, drhtečim glasom in glasno ponovil: ne. Ne spominjam se, da bi ga kdajkoli videl. Josip Perković mu bo samo rahlo namignil.
– Odlično, bo nadaljeval odvetnik. Takoj bom prešel k stvari: ali veste, kdo je ubil Stjepana Đurekovića?
– Ne, bo Vsemogočni pogoltnil cmok v grlu. Nimam pojma.
– Protestiram! bo končno vstal jezni tožilec. Vsi vedo, da Bog vse ve in vsakogar pozna. Lepo prosim: »Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim.« Pismo Hebrejcem, 4:13.
– Kaj naj vam rečem? »Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« bo odgovoril Bog. Pismo apostola Pavla Rimljanom, 11:33.
– Gospod, naj vas opomnim, da je lažno pričanje kaznivo dejanje, se bo zdaj jezno obrnil k priči tudi sodnik. Torej: kje ste bili 24. aprila 1982, ko je Stjepan Đureković zapustil Jugoslavijo in pobegnil v Nemčijo? Ste že bili v Nemčiji?
– Ste rekli 24. aprila 1982? Ah, ja, spomnil sem se: v Harrogatu, v Angliji, na Evroviziji, bo odgovoril Bog in se obrnil proti šokiranemu tožilcu. Kako pa mislite, da je tistega dne zmagala Nemčija s pesmijo Nicole Seibert »Ein bisschen Frieden«?
Samo Bog, glejte – mislim dobesedno – ve, o čem se je v zadnjih tednih Josip Perković v zaporu pogovarjal z Njim, samo Bog ve, kaj vse mu je nekdanji šef hrvaške Udbe rekel v kapelici zapora Stadelheim, šele zatem je vseprisotni in vsevedni Gospod nenadoma začel pozabljati, starec jeclja in golta cmoke in naenkrat ni več ne vseprisoten ne vseveden. V hrvaški katoliški mitologiji, jebiga, je samo Udba bolj vsemogočna, vsevedna in vseprisotna od Njega.
– Oče, oče, se sliši v tem času pritajen glas iz neke garaže v predmestju Münchna. Zakaj si me zapustil?
