Poglejmo najprej, kaj se je pravzaprav zgodilo v petek v McDonald'sovi restavraciji na münchenskem Karlsplatzu. Osemnajstletni Ali David Sonboly, nemški državljan iranskih korenin, sin taksista in prodajalke v veleblagovnici, je prek facebooka pozval najstnike, naj pridejo v McDonald's v trgovskem centru Olympia na brezplačen obrok, nato pa je ob šestih popoldne vstopil v restavracijo, oborožen s pištolo glock, in hladnokrvno ustrelil devet oseb, preden je sodil samemu sebi.
Najstarejša med ubitimi je bila 45-letna Sevda Dag, nemška državljanka turškega rodu, ki se je v času streljanja po naključju znašla pred restavracijo. Vse druge žrtve so bili najstniki ali Alijevi vrstniki in otroci priseljencev: dvajsetletni Dijamant Zabergja, sin Albanca s Kosova, štirinajstletni deklici Armela Segashi in Sabina Sulaj, katerih starši so v Nemčijo prišli iz Podujeva na Kosovu; Armelina in Sabinina prijateljica ter vrstnica Can Leyla ter njihov petnajstletni prijatelj Selcuk Kilic sta bila turškega porekla; sedemnajstletni Huseyin Dayicik pa je bil po rodu iz Grčije, kjer so ga tudi pokopali, a mi v našem času kot izurjeni psi vemo, da je to turško ime in turški priimek. Prav tako kot po imenu vemo, da je mladi Turek Selcuk Kilic slovanske krvi, osma žrtev, osemnajstletni Nemec Guilliano Kollman, pa italijanske.
Z vsemi svojimi desetimi porekli so bili vsi – tako morilec kot pobiti – nemški državljani, večinoma rojeni in odrasli v Nemčiji, in v nekem drugem, vzporednem času in svetu bi se stavek glasil: neuravnovešeni mladi Nemec v McDonald'sovi restavraciji ubil devet večinoma mladih ljudi, nemških državljanov. Zadostoval bi, kot vidite, en stavek. V našem času in svetu pa en stavek ni dovolj. Obstajajo namreč še najmanj tri ali štiri branja.
Lahko gre recimo takole: podivjan mlad islamski skrajnež iranskega porekla je v restavraciji v Münchnu ubil devet nemških državljanov. To bi bilo konec koncev povsem v skladu z našimi pričakovanji. Zato je tudi tista priča z imenom Loretta, ki se je predstavila kot muslimanka s Kosova, z avtoriteto svojega porekla reporterju CNN-a povedala, da je Ali, medtem ko je streljal, vzklikal – kaj pa drugega? – »Allah uekhber!«
Karte, s katerimi igramo to igro, pa nudijo tudi druge interpretacije – vsaj tako pravilne, vendar v očitnem neskladju z našimi pričakovanji. Ne bi se tako zelo zmotili, če bi objavili, da je neuravnovešeni musliman v Münchnu ubil osmerico muslimanov: tu gre torej za nekaj med muslimani, za neko njihovo interno zadevo, ta nesrečni Guilliano pa je kolateralna žrtev, če ni tudi sam skrivnega muslimanskega porekla, tako kot je Ali David Sonboly musliman zaradi očitnega dejstva, da je iranskega rodu. Sonboly je namreč težko musliman ali vsaj fanatični sunitski musliman iz naših pričakovanj. Če je Iranec, potem je veliko bolj verjetno šiit, če pa je David, potem je iranski Jud ali kristjan.
Kar pomeni, da lahko gre tudi takole: krščanski fanatik v restavraciji v Münchnu ubil osmerico muslimanov. A potem gre seveda lahko tudi takole: neuravnovešeni kristjan ubil devet Nemcev.
Od česar je samo korak do povsem trapaste razlage, da je recimo: Nemec pobil devet tujcev. Kar bi bila najbolj oddaljena točka, na povsem nasprotnem kraju od tiste izhodiščne, po kateri je tujec ubil devet Nemcev. Takšna razlaga pokola – v katerem je Iranec Ali David Sonboly ubil tri Albance in štiri Turke – kot početja podivjanega Nemca nad otroki priseljencev ni samo vsaj toliko pravilna kot tista prva in povsem nasprotna od naših pričakovanj, ampak se je na koncu, jebiga, izkazala celo za edino pravilno.
Na koncu se je izkazalo, da Aliju Davidu navdih za pokol sploh ni bila Islamska država, ampak Anders Behring Breivik, norveški nacist, ki je pred petimi leti v Oslu in na otoku Utoya pobil sedeminsedemdeset ljudi, večinoma najstnikov. Na koncu se je izkazalo, da sploh ni vpil »Allah uekhber!«, ampak »Ich bin Deutscher, scheiss Ausländer!« – »Jaz sem Nemec, usrani tujci!« – in nato je tista CNN-ova priča, kosovska muslimanka Loretta, brez sledu izginila iz poročil, mi pa smo se v tej krvavi igri identitet nenadoma spomnili, da ne obstajajo muslimanke, ki bi jim bilo ime Loretta.
Krvava igra identitet, kot vidite, se ni odigrala v McDonald'sovi restavraciji v münchenskem trgovskem centru Olympia – tam se je samo končala – ampak v glavi osemnajstletnega mladeniča v tragičnem nesporazumu s svojimi in našimi pričakovanji. Ko je nihal med temi pričakovanji – da postane torej bodisi muslimanski terorist in morilec, kar se na Zahodu pričakuje od nekega Iranca, ali samo Nemec, kar se na Zahodu pričakuje od nemškega državljana – se je Ali David Sonboly ob svojih deških ausländerskih frustracijah, ko si je obupano prizadeval, da bi se vpisal med arijske Nemce, odločil za povsem »muslimansko pot«: tako so, spomnili se boste, tudi pokol na Utoyi – preden smo razočarani izvedeli, da je morilec čistokrvni plavolasi arijski nacist – po defaultu pripisali islamskim teroristom.
Na koncu se je, glejte, izkazalo, nekaj povsem nasprotnega od sugeriranega defaulta – ni musliman ubil devet Nemcev, ampak je v enaki razporeditvi Nemec ubil devet tujcev – a naročnik pokola je na koncu zaključenega kroga ostal isti: za osemnajstletnega Alija Davida Sonbolyja so bila naša pričakovanja preprosto prevelika.
