Podlaga je bil ordoliberalizem, ki se je razvil v Freiburgu in katerega glavni predstavnik je bil W. Eucken. Značilnosti tega koncepta so bile predvsem svobodna tržna konkurenca, privatna lastnina, protimonopolna politika, progresivna dohodkovna obdavčitev in zagotavljanje minimalnih standardov zaščite delavcev na trgu dela. Od neoliberalnega koncepta se je razlikoval v tem, da je predvideval, da je za nemoteno delovanje liberalnega gospodarstva nujen dobro delujoč nabor pravil, postopkov in institucij. Šlo je za poizkus poiskati srednjo pot, glede na dane zgodovinske okoliščine, med »laissez-faire« tržnim gospodarstvom kot prevladujočim ekonomskim sistemom v začetnih desetletjih dvajsetega stoletja, in centralno planskim gospodarstvom kot rezultatom vojno organiziranega nemškega gospodarstva po prihodu nacistov na oblast.
Po koncu druge svetovne vojne se je na podlagi idej ordoliberalizma in ob upoštevanju posledic gospodarsko in socialno uničene države, oblikoval eklektični koncept socialno-tržnega gospodarstva, katerega glavna nosilca sta bila L. Erhard in A. Müller-Armack. Ta koncept ni več sprejemal ordoliberalne ideje o tem, da konkurenčno tržno gospodarstvo avtomatično pomeni tudi socialno enakost. Zato je bil poudarek ob liberalnem gospodarstvu tudi na prerazdelitveni dohodkovni politiki, na politiki socialnega varstva in politiki socialnega dialoga, ki je zahtevala večji delež javnih izdatkov v BDP.
Gospodarskemu čudežu v tem obdobju je sledilo obdobje ponovne liberalizacije in deregulacije v nemškem gospodarstvu, predvsem v telekomunikacijah, energetiki in prometu. Odsotnost države in neoptimalno delovanje trgov v teh segmentih gospodarstva sta povzročila tudi pojav privatnih monopolov. Strukturne spremembe na trgu dela pa so poleg večje konkurenčnosti privatnih podjetij vplivale na nastajanje novih oblik začasne in občasne zaposlitve. Posledice so se pokazale v povečanju dohodkovne neenakosti in povečanju segmentacije na trgu dela. Takšna kombinacija ekonomske politike je na kratek rok omogočila nemškemu gospodarstvu lažjo prebroditev finančne krize. Zato odmik od začetnega socialno-tržnega koncepta delovanja gospodarstva, ki se je zgodil v zadnjih tridesetih letih, ne povzroča več zahtev za bistveno redefinicijo sedanje ekonomske politike v Nemčiji.
Ta politika je v bistvu zopet bliže začetnim idejam ordoliberalizma in neoliberalizma, ko gre za vlogo proticiklične fiskalne politike, za vlogo sindikatov in za pomen stabilne valute. To se kaže v politiki fiskalnega stiskanja, ki naj pomaga uravnotežiti javne finance, v strukturnih reformah, ki naj povečajo fleksibilnost cen in plač zaposlenih, in v restriktivni denarni politiki, ki naj zagotovi stabilno vrednost valute. Problem je, da je kriza povzročila tudi padec zaposlenosti, premajhno investiranje in nestabilno finančno okolje. Vse to pa ni mogoče rešiti zgolj z bolj prožnimi cenami in plačami oziroma s pospešenim restrukturiranjem bilanc podjetij in bank. Takšna ekonomska politika je možna, čeprav ni nujno tudi najboljša, v majhnem odprtem gospodarstvu, močno odvisnem od izvoza, ne pa v velikem in precej samozadostnem gospodarstvu, kot je evrsko območje.
Diskusija v Sloveniji o prihodnjem razvojnem konceptu bi morala biti jasna, ko se sklicuje na ustavno določbo socialno-tržnega gospodarstva in na njem utemeljeno ekonomsko politiko. Zgodovinske izkušnje v Evropi namreč kažejo, da se izmenjujeta dolgoročna ciklusa poudarjene liberalizacije in zmanjševanja vloge države na eni strani in krepitve mehanizmov kontrole proste konkurence in povečane skrbi za socialno enakost in vključenost na drugi strani. Ne glede na trenutno prevladujoč vpliv prvega koncepta v Evropski uniji, se zdi smiselno, da pri nas utemeljimo dolgoročni koncept razvoja na dobrih izkušnjah Nemčije, ko je razvijala koncept socialno-tržnega gospodarstva, saj je takrat imela najboljše gospodarske in socialne rezultate. Takšen koncept mora poleg ekonomske učinkovitosti nujno vključevati tudi kolektivno zavarovanje pred tveganji učinkov globalizacije, torej zagotoviti usklajenost med prožnostjo in varnostjo na podlagi egalitarno definirane družbene ureditve po skandinavskem konceptu.
Zato je najtežja naloga sedanje politike, kako ob danih neugodnih omejitvah, ki jih postavlja prevladujoča neoliberalna ekonomska doktrina evropske komisije, oblikovati »slovenski« socialno-tržni koncept gospodarstva. Razvojni model se mora prilagoditi lastnim potrebam in značilnostim delovanja gospodarstva in družbe. Kombinacija sproščene gospodarske pobude in zagotavljanja relativne družbene enakosti je torej dosegljiv cilj naše razvojne paradigme. Prepisovanje receptov evropske komisije je manj tvegana, a dolgoročno manj zanesljiva razvojna pot.
