Tako je. Normalno sem treniral in igral s soigralci, a sem precej tudi že sodeloval s trenerjem. Od januarja naprej mi je dajal naloge, da recimo dvakrat na teden sam sestavim in vodim treninge. Tudi on me je tako vpeljeval v trenerski posel. Na koncu se je to izkazala kot super poteza, saj mi je to služilo kot prehodno obdobje med igralsko in trenersko kariero, ki si je želim v prihodnosti.
Boste ostali v Barceloni tudi v prihodnje?Ravno pred kratkim so mi iz kluba sporočili, da so naredili trenersko strukturo in da ostajam z drugo ekipo, v kateri so večinoma mladi igralci, ki prehajajo iz mladinske v člansko košarko. V Španiji je ta preskok ogromen, zato je to obdobje za igralca ključno. Pri tem jim bom poskušal pomagati in upam, da jih bo čim več potrkalo na vrata prve ekipe.
Vaša velika želja po opravljanju trenerskega poklica ni bila skrivnost. Sedaj se vse skupaj uresničuje. Je delo težje ali lažje od pričakovanj?Nekaj izkušenj sem že dobil v Barceloni, a v vlogi pomočnika trenerja Igorja Kokoškova lahko rečem, da je vse skupaj še malo težje, kot sem mislil, da bo. Kot igralec si po opravljenem treningu odšel na kosilo, nato pa je sledil počitek. Sedaj pa se po kosilu s trenerskim štabom znova usedemo, gremo skozi vse, kar smo delali, in pripravljamo tisto, kar bomo delali. Dela je precej več, a ne tistega fizičnega.
Kakšne so vaše naloge v reprezentančnem trenerskem štabu?O vlogah smo se sicer nekaj malega že pogovarjali, a za zdaj vsi pomagamo pri načrtovanju in delu na treningih. Nismo še prišli v tisti del priprav, kjer bi delali specializirane stvari glede taktike. Še vedno ponavljamo akcije in dajemo skozi principe v obrambi, zato v trenerskem štabu opravljamo vsi vse. S časom pa se bo to spremenilo.
Vam košarkarska filozofija Igorja Kokoškova ustreza?Všeč mi je, saj Igor igro bazira glede na lastnosti igralcev. Igra bo torej hitra in narejena po okusu in sposobnostih igralcev. Veliko bo teka, igralci pa se bodo v tem sistemu zagotovo dobro znašli ter v njem dobro funkcionirali.
S športnim direktorjem Matjažem Smodišem sta na treningih izredno dejavna. Za mlade igralce boljše skoraj ne more biti.Ko sem se sam prebijal v reprezentanco, pomoči na takšen način nisem imel. Upam in verjamem, da lahko z znanjem in izkušnjami s Smodišem pripomoreva k razvoju igralcev. Je pa tako, da jim midva lahko vodo prineseva, namesto njih pa je ne moreva popiti. Želiva jim približati izkušnje in znanje, ki sva ga usvojila v vseh letih najine kariere, in upam, da bodo to zajeli z veliko žlico. A tu nisva samo midva z Matjažem. Močno pomagata tudi Rado Trifunović in Aleksander Sekulić, še najpomembnejši pa je Igor Kokoškov.
Nekateri, ki so še vedno v reprezentanci, so bili v preteklosti vaši soigralci. Je težko preklopiti, da ste sedaj njihov trener?Ni težav. Predvsem zato, ker sem čutil, da so me spoštovali že kot igralca, kar pa je še bolj pomembno, spoštujejo me tudi zdaj kot trenerja. Nimam težav s tem, da me še vedno obravnavajo kot prijatelja. To bo ostalo za vedno. A pomembno je, da so tudi oni preklopili v svoji glavi in me, ko je treba delati in poslušati, obravnavajo kot trenerja. Najpomembnejše pri vsem skupaj pa je spoštovanje.
