To nas ne bi smelo presenetiti. Kibernetsko vojskovanje, razkrivanje dokumentov in na drugi strani obupna varnostna kultura in igranje rulete s podatkovnimi zbirkami je že dolgo stalnica v našem politično-gospodarskem svetu.
Tako so v tej predsedniški kampanji nepridipravi najprej vdrli v spletno mesto kandidata Donalda Trumpa in objavili njegove osebne podatke in telefonske številke. Nato se je marca letos pojavil romunski heker, ki se je pohvalil z vdorom v Hillaryjin strežnik za elektronsko pošto, za katerega se je izkazalo, da ga je Hillary upravljala kar iz svoje kleti. In končno so neznanci pohekali še glavni štab Demokratov ter Clintonove zapiske o strategiji predvolilne kampanje. Če upoštevamo, da ameriške oblasti za zadnji vdor resno obtožujejo ruske oblasti in ruske hekerje, je zadeva še toliko bolj resna.
Tokrat pustimo ob strani zavedanje o varnostni kulturi in skrbi za zasebne in varne komunikacije ter se raje spet posvetimo politični komponenti kibernetske varnosti, za katero je vedno bolj jasno, da je že (in še bo) ena od pomembnejših kart, na katero bodo igrali vsi. Zato je toliko bolj zaskrbljujoče, da se tega ne zavedajo politiki in voditelji njihovih predvolilnih kampanj, kot je razvidno iz zgornjih primerov.
Posledica kibernetskih vdorov so lahko dolgotrajne in lahko močno pretresejo politično sfero določene države. Ker se politiki ne zavedajo ranljivosti elektronske pošte, lahko pri vdorih na poštne strežnike političnih organizacij dobimo veliko informacij, načrtov in bolj zabavnih/bizarnih sporočil.
Za problem kibernetskih vdorov s političnimi nameni ni enoznačne rešitve. Spet bo potrebno najprej veliko delati na zavedanju problema, nato na kultiviranju varnostne kulture in končno na kulturi dialoga. Razlog za vdore namreč niso supersposobni nepridipravi, temveč ravno nasprotno – obupno pomanjkanje kakršnikoli varovalk, nespoštovanje osnovnih pravil zasebne komunikacije in igranje ruske rulete (heh) z informacijsko družbo.
