Slaba gesla in poceni strojna oprema so še vedno eden najpogostejših razlogov za kibernetske vdore in napade, v veliki večini primerov pa se izkaže, da so v največji meri krivi lastniki podjetij, ki za zdaj v tem ne vidijo večjega problema.
Dvomim, da bo zdaj, ko se je izkazalo, da so v Bangladešu kriminalci lahko napadli mednarodni bančni sistem SWIFT predvsem zaradi deset dolarjev vredne omrežne opreme, ki jim ni bila kos, da vedno več ameriških bolnišnic doživlja kibernetske napade zaradi neusposobljenega osebja in slabih gesel in da tudi druga ameriška kritična infrastruktura, kot so recimo hidroelektrarne, ni nič boljše, kaj bolje.
A se izkaže, da lahko največ naredimo sami oziroma da štejejo majhne stvari. Kot je recimo varno geslo na domačem omrežju (veliko ljudi ga sploh nima, kar je zelo nevarno), nadgrajevanje strojne in programske opreme in redno menjavanje gesel. Tudi na delovnih mestih bi morali večjo pozornost posvečati varnostnim politikam in na prijazen ter uporaben način zaposlene navajati na menjavo gesel in zmanjševanje pisanja gesel na listke, ki jih nato lepimo na monitorje.
Skrb za kibernetsko varnost in zasebnost ne bi smela biti prepuščena enemu človeku oziroma posameznemu oddelku, temveč bi zanjo morali skrbeti vsi. Tako razvijalci kot uporabniki. Drugače se bomo vedno znova vračali k istim težavam, za katere smo si krivi sami.
Tisto geslo pa le zamenjajte.
