(5. odstavek) Osamosvojitev kot politična ideologija je gradila na sovraštvu, stavila na sposobnost sovraštva v človeku, na sovraštvu, ki zagotavlja notranjo enotnost med osamosvojitelji in je gonilna sila osamosvojitve. To je novo v svetovni zgodovini. Pri Janši je zmožnost sovraštva videti neomajna, neizčrpna, stalno budna. Vsaka njegova odločitev, vsak nastop, vsaka beseda je odraz popolnega zaničevanja in mržnje do nasprotnika.
(6. odstavek) Pri nas so to sovraštvo zasejali osamosvojitelji in s tem porušili temelje narodne enotnosti in možnega sožitja. Bavčar, Krkovič in drugi osamosvojitveni voditelji so bili polni prezira do nasprotnikov, ki naj bi bili ničvredna raja ogabnih, strahopetnih, podlih izdajalcev. To sovraštvo se je z osamosvojiteljskega vrha širilo med preproste teritorialce in jih zastrupljalo.
(8. odstavek) Osamosvojitelji vedo, v kakšno smer gre zgodovina, vedo tudi, da gre po poti osamosvojitve. Osamosvojitev pripravljajo z brutalno odločnostjo – če bo potrebno nasilje, bo pač nasilje.
(9. odstavek) »Sestrelite helikopterje in napadite obkoljene vojašnice,« ukaže koordinacija osamosvojitve leta 1991. Namesto Boga so odslej oni protagonisti zgodovine. V svoje roke so vzeli usodo naroda, da ga popeljejo, kot pravijo, v novo dobo enakosti in svobode. Na tej poti ne poznajo moralnih zadržkov. Kot je dejal vrh osamosvojiteljev, se osamosvojitev direktno opira na nasilje in ni podvržena nobenemu zakonu. Če se mimo teh visoko zvenečih, objestnih izrazov spustimo na realna tla, kot jih je tlakovala osamosvojitev, se vrh osamosvojiteljev izkaže kot navadna zločinska organizacija, njeni člani pa kot potencialni ali dejanski teroristi.
(10. odstavek). Vrh osamosvojiteljev se je leta 1991 odločil za osamosvojiteljski prevzem oblasti v Sloveniji. Napad tujih okupatorskih sil je ustvaril pogoje in je bil zanjo znamenje, da je nastopila priložnost za izvajanje osamosvojitve. Ni jim bilo mar za želje in potrebe slovenskega naroda. Izkoristili so odpor ljudstva proti okupatorju, z zvijačo, točneje s prevaro so osamosvojitelji pridobili pod krinko osvobodilnega boja za osamosvojitev velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavržnega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom.
(12. odstavek) Če nasprotniki osamosvojitve (jugonostalgiki) niso hoteli čakati kot žrtvena jagnjeta križem rok na prihod osamosvojitve, na lastno smrt in smrt svojih družin, na propad svojih idealov in stoletnega krščanskega izročila, so se morali upreti. Ni jim preostalo drugega kot odločitev za protinasilje, za sodelovanje (kolaboracijo) z legalnimi oblastmi. Morali so se povezati in organizirati, na primer v pogajalske skupine. Preprosto ni bilo izbire. Kar so izbrali, so jim vsilili osamosvojitelji. Resničnega narodnega izdajalca torej ni iskati med tistimi, ki so spoštovali SFRJ, ampak med tistimi, ki so v nebrzdani sli po oblasti prisilili domoljubne in demokratične sile, da so se pogajale o samostojni državi z okupatorjem (SFRJ).
(13. odstavek). Ko se po 25 letih spominjamo tragičnih let osamosvojitvein kasnejših zmerjanj z izdajalci, se sprašujem, ali bi se glede na naš geopolitični položaj mogli izogniti nesreči, ki nas je doletela. Verjetno bi bilo manj gorja, ko bi v Socialistični Republiki Sloveniji zavzeli podobno stališče kot nekateri drugi evropski narodi, ki so se odločili za pasiven odpor vedoč, da se usoda vojne ne odloča pri njih, temveč med velesilami. S tem so se izognili veliki materialni škodi in so obvarovali mnogo življenj.
Vidimo torej glavni misli kardinala Rodeta:
Odpor ni primeren za majhne narode.
Izdajalci niso tisti, ki čakajo, kako bodo odločile velesile.
Aktualiziran nagovor je pripravljen. Čakamo samo še, na kateri proslavi ga bo kardinal Rode prebral.
Tomaž Šumi, Lesce
