»Prav, potem bo pa takrat pravi čas, da vstanem od mrtvih!« sem rekel in v hec zavil za nas moške slabo novico, ki mi je kljub zelo prijetnemu večeru ostala v mislih. Po nežno omamljenih možgančkih se mi je namreč opotekalo spoznanje, zakaj torej ženskam pravimo, da so naše boljše polovice. Očitno je tudi ta, v marsikaterem kontekstu žaljiva označba, nastala iz nezavednega strahu pred biološkim dejstvom, da nam evolucija ni namenila srečnega konca. Tudi kot trotom ne.
Pravzaprav še vedno ne vem, ali je bil moj odgovor družbeno korekten ali pa je vseeno vseboval nekaj vsakodnevnega seksizma, na katerega smo se mi »slabše polovice« skozi stoletja razvajeno navadili in ga danes nezavedno trosimo po dolgem in počez.
Očitno prihaja čas, ko bo treba resno resetirati javni besednjak in tudi v zasebnih prijateljskih družbah krotiti svoj z družbeno tradicijo privzgojen podzavestni seksizem. Razvpite blondinke iz zakladnice globalnega seksističnega humorja so včeraj zamenjali resnični blondinci iz frizure, mesa in krvi. Dočakali smo resnične ministre in predsednike držav z enakimi lastnostmi, kot jih imajo dolgonogi in prsati simboli prisrčne neumnosti in opravilne nesposobnosti.
Sveta Napaka s penisom
Pa ne ministre in predsednike navadnih banana držav, ampak svetovnih velesil, v katerih se bodo jutri resnični blondinci igrali z jedrskim orožjem. Samo upamo lahko, da še ne poznajo napovedi o izključno ženski prihodnosti.
Kakorkoli, novinarji so izbrskali podatek, da v Evropi blondince volijo volilni upravičenci s področij, ki so najbolj prizadeta z virusom norih krav. Kaj je prizadelo volilce drugod po svetu, da volijo blondince, je pa že dolgo javna skrivnost. Rumeni mediji, namreč!
Kaj je prizadelo nekatere naše volilce, da volijo večkrat javno razkrinkanega populističnega simpatizerja neonacistov, ki vsakih sedem dni prosi višje sile, naj mu odpustijo grehe, ki jih zakuha čez teden? Nore krave ali rumeni mediji ali oboje? Samo vprašanje časa je, kdaj se bo deveti najlepši predsednik na svetu odločil za trendi blond frizuro, ki se bo, odkrito priznam, v celoti zlila z njegovim barbikastim narcisizmom. Končno si bosta lahko do zdaj samo v ženski stereotip ujeta prisrčna neumnost in do zdaj v elvisovsko pričesko počesana opravilna nesposobnost podali roke v idealni celostni podobi. Kako bo reagiral gospodar našega blondinca, lahko samo predvidevamo. Pri gospodarju namreč ni česa pobarvati v trendi blond, tako da se zna pojaviti črv ljubosumja, ki se je v preteklosti že pokazal za izrazito nevarnega. Lahko da bo kmalu zaukazal vsakodnevno preventivno britje predsedniške lobanjice.
Ampak naj se vrnem v bodoči svet novih Amazonk. Torej, če bi se mi nekako uresničila šaljiva želja, da bi čez nekaj stoletij vstal od mrtvih in se ponovno rodil v popolnoma ženski svet, me vseeno iz varnostnih razlogov že danes zanima, kakšno bi pravzaprav lahko bilo takšno novo življenje.
Kako bi se to sploh lahko zgodilo? Predvidoma bi se ženske takrat samo umetno razmnoževale, na način, da bi se rojevale samo ženske. Torej bi bilo moje vstajenje posledica laboratorijske napake ali pa božjega posredovanja. Sam se bolj nagibam k napaki, saj z božanstvi nimam nobenih povezav. Napake teoretično lahko imajo srečo, večinoma pa ne, saj se prav zato imenujejo napake. No, recimo, da bi imel srečo.
Na prvi moško šovinistični pogled, ki ga pogojujejo pubertetniške seksualne fantazme, bi lahko bil novi božji sin, Sveta Napaka s penisom, ki bi ga ženske iz prihodnosti častile in razvajale. Ker se je moja šaljiva pripomba nanašala samo na moje moško življenjsko obdobje v bodoči ženski družbi, kar preskočimo otroštvo in se poigrajmo z mislijo, kaj bi lahko bila moja edina naloga in moje edino vsakodnevno opravilo. Šivanje goblenov? Ali slišim prepoznavno muzanje in hehetanje moškega bralstva?
Kaj pa, če ne bi imel sreče? Prve Amazonke, potomke boga Aresa in nimfe Harmonije, so si odrezale dojke, da jih ne bi motile pri streljanju z lokom. Kako radikalne bodo ženske iz prihodnosti, si pravzaprav kot ubog moški z nepopolno gensko zasnovo, s svojim nesrečnim ipsilonom, sploh ne morem predstavljati. Verjetno bi me že babice zadavile z mojo lastno popkovino in vrgle v smeti. Mogoče pa bi me balzamirale in v špiritu, kot kakšnega dinozavra, shranile v kakšni muzejski vitrini?
Šele zdaj mi je jasno, Karin, kakšno oslarijo sem zinil! Mar bi bil tiho in pogoltnil svojo domišljavo duhovitost!
Nikoli ne bom predsednik slovenskega PEN
V resnici nisem imel ob ženskah nikoli nobenega občutka kakršnekoli večvrednosti ali kakršnekoli drugačne seksualno pogojene zadrege. Vedno sem vse ženske iskreno spoštoval in pravzaprav nisem nikoli razumel, kako lahko sploh komu pade na pamet, da bi se imel za nekaj več, za boljši spol, za spolno superiornega. Prej obratno. Pri svojem delu večinoma sodelujem z ženskami, saj mi je bližji tako imenovani ženski pogled na svet, še posebej ko govorimo o estetiki, lepoti in erosu. Mogoče mi zna biti, priznam, ženski smisel za humor včasih malo tuj, ampak generalno je igranje košarke edina stvar, ki jo v življenju raje počnem z moškimi.
Ima pa ženska emancipacija tudi svoja pretiravanja. Velikokrat je zaradi neupravičenih predsodkov moški že vnaprej obsojen na neenakopraven starševski položaj. Včasih bi tudi moški potrebovali varno hišo in razumevanje socialnih služb. Mogoče pa je to tista palica, ki je zrasla za naše domišljave riti?
Kakorkoli, ugotovil sem, da sem v svojih pesmih iskren in odkrit v svojem občudovanju žensk. Moje muze so prave navihanke, nič kaj zadržane in prav nič sramežljive. Rade si me vržejo čez rame in me zapeljejo na seniku mojih fantazij. Erotika in seksualnost sta zibelki moje poezije, ki se ne kroti in ne laže v korist športnega objemanja dežurnega javnega mnenja. Moja glava se še vedno samodejno obrača za lepoto, za estetiko giba, za toploto barve, za omamo vonja in okusa. Očitno sem zastarel model in mi ni več pomoči. Svoje sinove sem vzgojil po svojih standardih. V pozorne džentelmene in zaščitniške viteze.
Za konec mi dovolite spoznanje, da ne glede na to, ali bom v življenju napisal še kakšno knjigo ali celo še nekaj izvrstnih romanov, ki mi jih bodo prevedli v vse jezike sveta, ne bom nikoli primeren za predsednika slovenskega PEN.
Kar mojo ženo srčno veseli.
