To pa ni enostavno. Vsak trenutek mora biti na preži, da ga čas ne povozi. To spet pomeni, da mora istočasno z neprestanim dokazovanjem svoje alternativnosti z le-to zapeljevati in ugajati mladosti, s katero se istoveti.
Če bi samodokazovanje znotraj generacijsko pogojene interesne skupine zahtevalo samo ideje, to verjetno ne bi bil problem, ampak poklicni alternativec se mora dokazovati tudi s svojo celostno podobo. Kar pomeni, da mora prevzeti način govorjenja, način obnašanja in nenazadnje tudi način oblačenja skupine, ki bi ji rad pripadal.
Prevzeti način govorjenja se mi zdi še najmanjši problem. Vživiš se in jih oponašaš. Z obnašanjem je že malo težje, saj se ti verjetno marsikaj zazdi rahlo preotročje. Ampak, verjetno se da tudi to razumsko ukrotiti, če le zmoreš biti neprestano zbrano previden, saj te lahko že najmanjša napaka izda.
Recimo zastarela beseda, vedenje o kakšnem zgodovinskem dogodku iz starih časov, mrmranje napačne melodije, prijazen pozdrav okravatenega sošolca na ulici, prepogosto umivanje zob, pospravljena soba itd. so nedvomno zahrbtne pasti, ki vsak hip ogrožajo poklicnega alternativca v očeh njegove ciljne družbe. Vseeno pa sem prepričan, da si lahko tisti, ki si tega res močno želijo, z malo humorja na pravem mestu in v pravem trenutku hitro kupijo mladostniško zaupanje.
Simbol odvezane vezalke
Kako prevzeti način oblačenja, pa se mi zdi nepremostljiva ovira. Misija nemogoče. Že zaradi izdajalskega metabolizma. Neverjetno je namreč, iz kako nekakovostnih materialov izdelujejo oblačila, ki jih nosimo v svoji pozni mladosti. Vsako leto znova se skrčijo in si prisiljen kupovati vedno večje konfekcijske številke. No, pravi poklicni alternativec premaga tudi to oviro. Reče fak, spije energetski napitek, fafne pico, se popraska po svežem tatuju in se potem v miru posveti frizuri in oblačilom.
Frizura in način oblačenja sta kot zunanja znaka istovetnosti zelo pomembna člena celostne podobe, zato jima morajo poklicni alternativci posvečati absolutno pozornost.
Z modo kot statusnim simbolom danes ni heca. Mlajši vrstnik, negovani poklicni alternativec, s katerim začenjam današnjo kolumno, nosi rastafarjanske kodre, živozeleno adidas trenirko in primerne adidas copate. Reggae od glave do pete. Njegov desni copat ima zavezano vezalko, levi pa navidez naključno odvezano, da jo lahko vleče po tleh med hojo.
Tisti, ki mislite, da je to slučaj, se globoko motite. Odvezana vezalka je namreč simbol upora proti družbenim normam. Res je, da lahko povzroči resno telesno poškodbo pri vožnji s kolesom, pa tudi peš si lahko mimogrede zlomiš nos, ampak deklarativno in neprestano alternativno izražanje zahteva celega človeka. Vsak boj zahteva žrtve. Status poklicnega alternativca pa množični pokol praktičnih pomislekov zdrave pameti.
Tudi jaz se rad družim z mladimi kolegi muzikanti. Dobro se počutim v družbi sproščenih, neprilagojenih in radovednih, ki jim neizogibni življenjski kompromisi še niso porezali kril. Mladost je stanje duha. Zato namenoma idealiziram svojo samopodobo in se prepričujem, da me nekaj moje norosti lahko spravi na njihovo valovno dolžino. In vem, da imam prav.
Bi pomagalo, če bi se obril nad ušesi, začel govoriti fak in fafat burgerje, si dal na rame vtetovirat lačnega leoparda? Če bi namenoma hodil z odvezano vezalko po svetu? Ne. To ni zame. To zahteva popolno predanost in ščepec fanatizma. Jaz bi s takšno modno transformacijo dosegel samo zaslužen posmeh.
Tragični bleferji
Zato iskreno spoštujem zavzetost poklicnih alternativcev in jim želim vso srečo. Doživljam jih kot dobronamerne nedonošenčke, ki živijo v svojih, v resnici zahtevnih, neusmiljenih in nehvaležnih vicah. Nekateri bodo obstali v času kot resnični medgeneracijski mostovi, večino pa bo neusmiljeni koledar razkrinkal kot tragične bleferje.
Težek poklic. Jaz bom raje ostal ilegalni alternativec. Sam zase. Kot volk samotar, bi mi rekel sočutni pesnik. Ustvarjalno vzpodbudno, ekonomsko porazno. Volk samotar v tako malem gozdu, kot je naš, kmalu crkne od lakote. Tudi težek poklic, biti volk samotar, a ne?
Naša mala družba je tako na gosto prepletena z najrazličnejšimi povezavami, od poslovnih do sorodstvenih, da se tudi najmanjša osebna zamera manifestira v odklonilnem odnosu nezanemarljivega dela populacije. Stopiš na en rep, pa tisoče mačk zacvili.
Tisti, ki so bili zaradi golega preživetja prisiljeni sprejeti kompromise, iskreno sovražijo vse (kako zelo slovensko), ki zaenkrat še samostojno cvetijo. Ne upam si reči cvetimo. Prevečkrat sem že prodal svojo dušo in se tolažil, da mi bo nekega dne odpuščeno. Sem pa v svojih rabljih spoznal celo četo bivših sorodnih duš, ki ti odpustijo vse, le uspeha ne.
Pripravljene so ti pomagati, v zameno za razumevanje in odobravanje razlogov njihovih kompromisov, ki so jih pahnili v uradnikovanje ali delo, ki ga opravljajo po sili razmer.
Ali sta umetnost in kultura lahko nekaj, kar ne prejema subvencij? Ne samo, da ne prejema, ampak niti ne prosi za subvencije? Nekaj, kar bi rado rastlo samo iz sebe? Ne. Takšne anomalije je treba v kali zatreti. Kako lahko nehote neodvisen uspeh naslika uradnike? Kot nepotrebne? Kot celo moteče? Ali, bog ne daj, kot parazite?
Kaj se pa to pravi, biti del družbe in ustvarjati mimo nje? Čreda ali smrt! Je ta kompromis vstopnica v odraslost, ki, tako kot vampi, spreminja fanta v moškega? Nič novega. Misli, stare tisoč let.
Tisto, kar me bega, je lahkotnost, s katero povprečnost vedno zmaga. Kako tako zelo opevana demokracija v nezreli družbi takoj pokaže zobe in svoj zelo drugačen obraz. Ne poznam samoraslih poklicnih alternativcev. Vsi so na neki način prisesani na sistem, ki jih posredno ali neposredno ščiti in hrani, da lahko potem, v svojem užaljeno sebičnem ali v službenem imenu sistema, obračunavajo z volkovi samotarji.
Nam pa preostane samo tuljenje v luno. Se danes sploh še splača biti prijazen in razumevajoč? Moj najstarejši pravi, da ne. Bojim se, da ima prav. Občasno je treba pohrustat kakšno srnico.
