»Vau! Frajersko! Ali sta vidva z očijem kdaj komu res telefonirala iz te, kako se že reče, govorilnice?« je z iskrico v očeh vprašal Črt in si v mislih predstavljal, kako imenitno je moralo biti skupno telefoniranje v stekleni škatli. V govorilnici.
Nekaj let pozneje, ko mu je Dr. Who, angleški znanstvenofantastični filmski junak radovednih pubertetnikov, pokazal, da je lahko telefonska govorilnica tudi prevozno sredstvo skozi prostor in čas, pa je ta danes res skoraj izumrla priprava za množično komunikacijo dobila še mistično podobo in vsebino.
Čas je bil včasih nepredvidljiva in nepodkupljiva dimenzija.
Imeli smo žetone za mestne avtobuse. Avdio in video kasete, magnetofone za presnemavanje in prvi ogromni mobilni telefoni z antenami so zdaj postali iskani eksponati zbiralcev starin.
Čas je ura brez kazalcev, je pela popularna pesem. Pela je recimo tudi o fantu, ki je bil proglašen za lažnivca, ker je dekletu obljubljal češnje sredi decembra. Danes ga v pesem ne bi postavilo nobeno sadje našega planeta. Biznis je ukinil letne čase.
Danes na televizorjih ni več prostora za prtiček in za gondolo iz Benetk. Špinača, ki nam jo je desetletja hvalil Popaj, je čez noč postala čisto navadna zelenjava brez čudežnih učinkov. Nekoč zatirani svinjski ocvirki so postali bolj zdravi od margarine. Ostali smo brez Playboyevih nagic.
Danes so oblečene nagice bolj zanimive. Kar je nedvomno zelo zanimiv pojav, saj je gledanje že zdavnaj porazilo branje. Najbolj tiražni so namreč mediji, ki se gledajo, ne mediji, ki jih beremo. Branje kot tako hodi po robu prepada. Imam občutek, da se elektronska knjiga ni prijela, papirnata pa postaja vedno bolj domena butične publike.
Tako kot v malih pivovarnah zvarjeno pivo. Včasih smo na severu Slovenije prisegali na pivo z zeleno etiketo, močvirniška prestolnica pa je proizvajala svoj pir z rdečo nalepko. Takrat s tem ni bilo šale. Naročiti pivo z nalepko napačne barve v napačnem delu domovinice je bilo tvegano početje. Še najmanj, kar se ti je lahko zgodilo, je bilo, da si ostal žejen.
In prav to me je pripeljalo do poizkusa, kaj se bo zgodilo, če v Mariboru natočim malo zelenega in malo rdečega v en sam kozarec. Bruc Bar je utihnil. Cel bife je čakal, kaj se bo zgodilo. Natočil sem pol zelenega in mu dodal pol rdečega. Potem sem počasi izpraznil kozarec. Natakar in prisotni gostje so očitno pričakovali, da me bo takoj zadela strela in da se bom mrtev zvalil po tleh.
Ostal sem živ, vseeno pa je nelagodje ob tem provokativnem poizkusu zmedlo vse prisotne. Takrat sem tudi dal ime tej pogruntavščini, mešanici obeh piv. Smrtni greh. Spil sem prvi smrtni greh v Sloveniji.
In ostal živ. Ampak za vedno grešen.
Danes sta obe pivi, zeleno in rdeče, v lasti multinacionalke in kmalu ju ne bo več. Novi lastniki bodo oba slovenska branda umaknili iz prodaje in na njuno mesto postavili na naše police svoje pivo, ki mu Britanci in Irci pravijo mačja scalina. Če slučajno kdo misli, da so kupili našo pivovarno zaradi piva, naj mu prijazno zaupam, da že dolgo vemo, da jih zanima samo šest slovenskih vodnih virov, šest izvirov vode, ki so z nakupom pivovarne postali tuja last.
Privatizacija javnega se je začela tako, kot se vedno začne. Tiha in v medijih prikazana kot nujna vsesplošno družbenokoristna poslovna praksa. Gremo stavit, da bosta obe slovenski pivovarni čez deset let iz naše vode varili izključno mačjo scalino? Današnji čas je predvidljiva in podkupljiva dimenzija.
Smisel za humor je postal zelo relativna in občutljiva rožica. Humor namreč zahteva dva. Tistega, ki pove nekaj duhovitega, in tistega, ki zna to isto duhovitost zaznati in v njej uživati.
Seveda je tudi humor postal tržno blago. Danes gre najbolje v promet najnižja oblika humorja, ki zadovoljuje primarni okus neizobraženih množic. Temu se reče ljudskost, ki je postala bolj cenjena od akademskosti. Ta si je tega statusa zaradi stalne pripravljenosti sama kriva. Vivat academia!
Vedno manj je tistih, ki še imajo privzgojena orodja za zaznavo dobrega, plemenitega in kvalitetnega humorja. Me prav zanima, če se bodo Črnemu gadu, Letečemu cirkusu Montyja Pythona in Chaplinu čez petdeset let otroci še smejali. Bodo preneseni pomeni starejše literature, duhovite primere in besedne igre sploh našli nova ušesa?
Bodo nova ušesa še radovedno iskala razlago v naših skritih pomenih, ko smo namigovali na seks in istočasno aludirali na napake starega režima? Zelo verjetno ne. Poraščena titovka je s Črno muco ostala v dvajsetem stoletju. In prav je tako. Upam, da bo vsaj Ježek ostal in obstal, dokler bo slovenščina še živela, in da bodo nova ušesa v Butalcih še prepoznala plemenit humor.
V najslabšem primeru lahko še vedno računamo na to, da bomo vsi skupaj postali vsaj telefonska govorilnica nekega novega medija, ki nam bo dal, čeprav drugačno, ampak vseeno novo življenje.
To zadnje je seveda hec!
Ampak marsikaj, kar je bilo včasih hec, danes ni več.
»Zoran, bi rad imel oba sredinca tega mulca z rutico? Če hočeš, ti ju pošljem za spomin?« se mi je na nekem dobrodelnem koncertu skozi smeh glasno pošalil neznanec, ki je stal za menoj, in še preden mi je uspelo odgovoriti, da se mi to sploh ne zdi smešno, izginil v množico obiskovalcev. Grozno. Si predstavljate, da bi se fantu res kaj zgodilo? Ob vseh teh raznoraznih norcih, ki so zrasli ob vseprisotnem nasilju v filmih in teve serijah?
Pred leti se mi je namreč v rumenem tisku posmehoval pevec nekega fantovskega pevsko-plesnega banda z rutico na glavi in mi na časopisnih fotografijah kazal svoje sredince, češ, Predin odjebi! Na žulj sem mu stopil s svojim zavzemanjem za kvalitetna besedila in za medijsko podporo angažiranim in nekonvencionalnim bendom, kar sem, zelo naivno, zaman poskušal povedati v oddaji komercialne televizije.
Tako kot marketinško vzgojena večina tudi on ni hotel slišati, da sem se, danes priznam, mogoče res premalo deklarativno, ogradil od kakršnekoli razprave o osebnem okusu svojih glasbenih kolegov in slovenskih poslušalcev, saj sem govoril le o nujni medijski podpori kvalitetnejšim in zahtevnejšim besedilom v domači muziki. Nikakor ne o osebnem okusu, ki je, kot vemo, sveta stvar.
Po oddaji sem postal dežurni nergač in medijsko sprejemljiva tarča za rumeno posmehovanje. Zato mi je poba pokazal svoja sredinca in s svojo gesto razburil, iskreno upam, da črnohumornega, neznanca s koncerta, ki se očitno ni strinjal z njim.
Tudi oboževalci niso več, kar so bili. Danes znajo res biti smrtno nevarni. Spomnite se Johna Lennona.
Čas beži. Zbežimo še mi.
