Kdo je kriv, da nismo več tako navdušeni nad kapitalizmom kot pred petindvajsetimi leti? Sami smo si krivi! Zakaj bi kdorkoli pričakoval, da se bodo novokomponirani zmagovalci obnašali kakorkoli drugače, kot so se obnašali prav vsi zmagovalci v zgodovini?
Osamosvojitveni orgazem nam je pač zaplodil otroka, ki ga nismo pričakovali. Namesto angela varuha, ki bi nas znal voditi mimo nevarnih pasti tržne ekonomije, smo dobili sebičnega požrešnega egoista, ki nas po kosih prodaja v suženjstvo, predvsem zato, ker ga baje nismo imeli dovolj radi.
Iskreno spoštujem vse padle za našo samostojnost in vse preživele junake, ki svojih zaslug ne tržijo. Poklicnih narodnih herojev pa nam očitno strmo zmanjkuje. Herojska avra jim že po četrt stoletja ugaša. Nekateri imajo vsak dan daljši nos, saj jih je zgodovina neusmiljeno razkrinkala. Danes vemo, da so se kitili s tujim perjem, njihove krvave bitke pa so se izkazale za mokre sanje in pobožne želje njihovih izmišljenih herojstev.
Kakorkoli, dežurni heroji so nam popolnoma zbledeli, zato potrebujemo nove. In prav je tako. Praviloma so tisti iz druge vrste, ki se ne nastavljajo fotoaparatom, pravi junaki. Zato se mi zdi aktualno iskanje imen neznanim obrazom dobra zadeva. Grem stavit, da bomo našli nekaj zanimivih ljudi. Verjamem pa tudi, da dežurnim herojem takšno iskanje ni pogodu, saj bi novi obrazi lahko in zelo verjetno tudi bodo povedali nekaj novih resnic o aktualnih zgodovinskih junaštvih.
Poročilo agenta SDV
Tudi sam sem slišal za dokument, ki bi lahko privedel do razkritja takšnega neznanega junaka. V Arhivu RS, ki hrani dokumente nekdanje Službe državne varnosti, se je namreč našla listina, ki opisuje nekaj protikomunističnih junaštev izpostavljene osebe, za katero vas prosim, da jo z imenom in priimkom prepoznate.
Gre za Uradno poročilo Službi državne varnosti iz leta 1989.
V glavi dokumenta agent SDV svoje poročanje naslavlja na svojega načelnika in pravi, da bo premeščen na novo delovno mesto in da mora zato vse podatke, ki jih je zbral o vedenju znane rokovske skupine L. F. v medijih in na koncertih po Jugoslaviji, zbrati in zapisati v končnem zaznamku.
V treh ekscesih glavno vlogo dodeli maskoti skupine, ob pevcu in basistu očitnemu generatorju protirežimskega humorja, ki je nedvomno eden od očetov kaznivih dejanj, s svojimi besedami povzame tarčo svojega poročila in nadaljuje z opisom prvega kaznivega dejanja.
»Na neformalnih druženjih po koncertih, med medijskimi nastopi in na družabnih zabavah so širili neresnico o tovarišu Titu. Trdili so, da je znal brati že pri dveh letih, da se je pri treh letih naučil tujih jezikov in da je pri štirih že napisal pismo svoji teti v Podčetrtek,« je potarnal agent SDV in nadaljeval:
»Najavil ji je svoj obisk in se nemudoma prek Podsrede odpravil v Podčetrtek. Teta, ki je slutila njegovo poznejšo veličino, je sklenila malemu Titu v čast po tleh svoje skromne kolibice položiti plast sveže ilovice. Celo noč je iz vodnjaka dvigala ilovico in jo neutrudno polagala po tleh kolibice. Tisti hip, ko je z zadnjimi zamahi gladila tla pred zadnjimi vrati, je skozi sprednja vrata vstopil štiriletni Broz in pogumno zakoračil na svežo ilovico, v kateri je tako nastal odtis kasnejše legendarne Brozove stopinje. Mali Joža se je opravičil, teti v zahvalo popravil ključavnico na vratih shrambe in se iz Podčetrtka prek Podsrede vrnil v Kumrovec.
Teta je od vznemirjenja zbolela in je bila prisiljena hraniti kokoši in race in goske iz postelje. Koruzo je metala po tleh in opazila, da se perjad še posebej prepira za koruzo, ki je padla v ilovnato stopinjo malega Broza. To seveda ni dolgo ostala skrivnost, in ko so za to izvedeli partijski funkcionarji, so vsi po vrsti začeli k teti voditi svoje štiriletne otroke, da stopijo v Brozovo stopinjo. Tiste, ki se jim je Brozova stopinja prilegala, je čakala svetla prihodnost.«
Dovolite mi, da prekinem agentovo pričevanje in vas spomnim, da danes iščemo ime in priimek te osebe, tega po krivici prezrtega junaka, ki se je v tistih svinčenih časih na svoj način tako brezkompromisno upiral totalitarnemu režimu. Če bi ga kdorkoli spoznal, naj, prosim, takoj javi njegovo ime v uredništvo. O njegovem brezkompromisnem junaštvu vas bo nedvomno dokončno prepričala nezaslišana protirežimska provokacija, kot jo je opisal zvesti agent SDV SFRJ.
Heroj s flašo konjaka
»Leta 1984 sem odpotoval na nastop skupine v Split,« je že skoraj ihtavo poročal agent, »kjer je na stadionu Poljud potekal velikanski koncert v organizaciji in pod pokroviteljstvom Predsedstva SFRJ. Po republiškem ključu so zbrali najpopularnejše skupine naše domovine in z avtobusi pripeljali mladinke in mladince iz vseh republik. Sedemdesettisočglava publika je ustvarila res enkratno vzdušje. Inkriminirana skupina L. F., ki sem jo imel nalogo spremljati, je prvo pesem posvetila organizatorju in svoj nastop začela s skladbo Za šizofrenike. Po koncertu je Predsedništvo SFRJ za nastopajoče priredilo svečano večerjo v najprestižnejšem splitskem hotelu. Bilo je zelo svečano, saj je imela vsaka miza, vsaka skupina svojega natakarja, ki je imel nalogo, da muzikantom izpolnjuje kulinarične želje. Natakar, ki je stregel nadzorovani skupini, je bil moj kolega iz splitske Udbe, ki mi je potem do potankosti opisal, kaj se je zgodilo. V takšnem svečanem vzdušju je torej med nagovorom tovariša Veselina Đuranovića, predsednika Predsedstva SFRJ, namesto da bi poslušal modre misli, maskota benda, oseba, o kateri je govor, k sebi poklical natakarja, našega agenta, in ga vprašal, ali ve, kdo bo plačal pogostitev.«
»Federacija,« je kot iz topa izstrelil natakar.
»Prav vse, kar si naročim?« je zanimalo prvega veseljaka benda.
»Vse, kar imamo in s čimer vam lahko ustrežemo,« je bil po navodilih vljuden v natakarja skrit agent.
»Kaj pa če si zaželim kakšno flašo izmed tistih konjakov in viskijev, ki so na polici nad šankom?« je bil predrzen muzikant.
»Tudi to in vse drugo plača Federacija,« je prehitel dodatna vprašanja iznajdljivi natakar.
Potem je poročevalec opisal, kako je nadzorovani glasbenik vstal in izpod mize potegnil svojo torbo, svoja oblačila stlačil v sosednjo torbo in se s svojo prazno, vsem na očeh, odpravil za šank. S police je snel šest ali sedem vrhunskih uvoženih žganih pijač, z njimi napolnil svojo torbo in se vrnil na svoj sedež za mizo. Preostali člani skupine in pevec so se držali za glave in gledali v tla.
»Natakar mi je pozneje povedal, da ni mogel verjeti svojim očem, da lahko nekdo tako užali svečani nagovor predsednika Predsedstva SFRJ in vrhovnega komandanta JNA,« je bil ogorčen poročevalec.
Tukaj bi vskočil s pripombo, da zdaj ne more biti več dvoma, da si naš neznani junak, borec proti nekdanji državi, zasluži, da bo njegovo ime z zlatimi črkami zapisano v naše učbenike.
No, zgodbe pa tukaj še ni konec.
Agent SDV je v svojem pričevanju opisal še neverjetno predrznost, ki jo danes vsi prepoznavamo kot neizmeren pogum v boju proti totalitarnemu režimu in agresorski vojski.
»Naš neznani junak je namreč iz svoje torbe izvlekel steklenico konjaka Cognac, jo obrisal v prt, namignil natakarju, naj se približa, in mu jo podaril, češ, tale je pa zate, od Federacije, za domov,« je skoraj naveličan zaključeval poročilo redoljubni uslužbenec SDV.
»Ta flaša konjaka je verjetno še vedno med dokazi v arhivu Udbe v Splitu,« je še pripomnil za konec poročila.
V uredništvu vznemirjeni čakamo na ime in priimek neznanega muzikantskega junaka, borca za domovino.
Predsednik Pahor pa naj kar naroči vsaj še eno odlikovanje.
