Ne samo zame, za vsakega športnika je nastop na olimpijskih igrah največ, kar se mu v športni karieri lahko zgodi. Verjetno ni treba izgubljati besed, da gre za največji športni dogodek na svetu, ki je na sporedu le vsaka štiri leta. Na olimpijske igre se je izredno težko prebiti, ko pa ti uspe, je zadoščenje veliko. To pomeni, da spadaš v smetano svetovnega športa, kar ni majhna stvar.
Vsi športniki pravijo, da je nastopiti na olimpijskih igrah nekaj posebnega. Je bilo tako tudi za vas v Atenah?Največja posebnost je pravzaprav to, da spiš v olimpijski vasi, in ne recimo hotelu kot na evropskih in svetovnih prvenstvih. Tukaj sobivaš v vasi z vsemi športniki sveta, ki tekmujejo v takšnih in drugačnih športih. Tako srečuješ tudi največje svetovne zvezdnike, ki jih drugače lahko spremljaš le po televiziji. Potem so tu restavracije, pralnice, avtomati s pijačo in hrano... Zares nekaj posebnega, izkušnja, ki je v življenju nikoli ne pozabiš.
Kakšen je sicer utrip v olimpijski vasi? Se športniki med seboj tudi družite?Velike športne zvezde, recimo iz tenisa ali košarke, si želijo imeti med tako pomembnim dogodkom, kot so olimpijske igre, mir, da se lahko primerno pripravijo na svoj nastop. Tako je konec koncev tudi pri drugih. Moraš biti pač normalen in počakati na svojo priložnost, če se želiš z nekom recimo slikati ali pogovoriti, ne pa biti nadležen. Večinoma je tako, da so vsi dostopni, le trenutek mora biti primeren. Drugače pa ni tako, da bi se sprehajali okrog kot kakšni turisti. Vsak ima namreč svoje obveznosti, treninge, tekme... Moraš biti z glavo pri stvari in osredotočen na cilje, ki si si jih postavil.
Kako pa je z nastanitvijo v olimpijski vasi? Se lahko primerja s hoteli, ki ste jih omenili prej?Zelo težko primerjam, ker gre za povsem drugačen svet. Kot sem že rekel, so razmere v olimpijski vasi posebne. Nastanjen si v 'bloku', ki ima svojo pralnico, kamor v posebni vrečki s številko prineseš umazano perilo in ga imaš v kratkem času že opranega. Potem so tu ogromne hale z računalniki, mizami za biljard, konzolami, bazeni, fitnesi pa avtomati, kjer so na voljo najrazličnejše pijače v neomejenih količinah... Vse je športnikom na voljo 24 ur na dan. Po vsem opisanem ste verjetno vsaj približno dobili sliko dogajanja in tudi sami uvideli, da je stvar unikatna in težko primerljiva s čimerkoli.
Kakšni so spomini na nastop reprezentance na olimpijskih igrah v Atenah?Glede na to, da nismo bili posebej uspešni, smo na predstave hitro pozabili. Hkrati je tudi res, da smo večinoma vse tekme tesno izgubili, kar te morda še nekoliko bolj prizadene, saj veš, da si bil zelo blizu, a si na koncu ostal brez točk. S Hrvati smo izgubili le za gol, pa so bili na koncu zlati, z Rusi, ki so osvojili bron, pa za tri.
Kakšna so pričakovanja tokrat, v Riu de Janeiru?Vsekakor imamo veliko željo priti do najboljšega rezultata slovenske reprezentance na olimpijskih igrah do zdaj. Leta 2000 je Slovenija v Sydneyju prišla do četrtfinala, pa nato izgubila proti Rusiji in bila 8., v Atenah pa smo bili na koncu 11. V ekipi smo si zadali tudi svoje cilje, a o njih javno ne bi govoril. Vsekakor pa se ne smemo zaleteti. Sliši se nekoliko klišejsko, a vsako tekmo posebej moramo vzeti maksimalno resno in se nanjo najbolje pripraviti. Skupaj z javnostjo moramo biti strpni in ne smemo imeti prevelikih pričakovanj, saj se lahko v trenutku vse sesuje. Ogromno bo odvisno od prvih dveh tekem. Imamo pa trenutno veliko vetra v jadrih s kvalifikacijskih tekem v Malmöju, kar nas lahko spodbudi. Če nam uspe še dober uvod v olimpijski turnir, smo sposobni marsičesa.
V skupini B bodo nasprotniki Slovenije po vrsti Egipt, Brazilija, Švedska, Nemčija in Poljska. Kakšen stavek ali dva o vsakem nasprotniku?Vnaprej nasprotnikov ne bi želel kaj pretirano ocenjevati. Kot sem že rekel, bo vsaka tekma izredno težka. Čaka nas pet obračunov v desetih dneh. Zagotovo pa bosta ključni prvi dve tekmi, proti Egiptu in Braziliji, na katerih lahko že rešimo vprašanje o napredovanju v četrtfinale. Če nam to uspe, bo potem vse lažje, saj bo z naših ramen padlo breme. Sledili bodo derbiji, na katerih smo sposobni marsičesa, še posebej, če začnemo olimpijske igre pozitivno.
Sicer med soigralci v moštvu ali pri sebi že kaj čutite napetost, ko se Rio de Janeiro počasi bliža?Nekaj dni je še do začetka olimpijskih iger, tako da smo bolj kot ne osredotočeni na delo. Med pripravami smo dobro trenirali in smo sledili ustaljenemu ritmu, ki je skoraj enak tistemu pred evropskimi in svetovnimi prvenstvi. Vsega skupaj smo že navajeni, tako da posebne mrzlice pred olimpijskimi igrami ni. Je pa razpoloženje v reprezentanci fenomenalno in hvala bogu, da je tako. Nervoze tako za zdaj še ni, a bo, tista pozitivna, pred začetkom in med igrami zagotovo.
Imate rokometaši kakšne posebne metode, da se pred tekmami sprostite?Vsak ima svoj način in svoje navade. Večinoma smo pred tekmami v svojih sobah in se osredotočamo na naloge in nasprotnika.
Kaj storite vi, da se otresete pritiska?Rad malo zadremam in poslušam glasbo. Tako se osredotočim in si poskušam približno predstavljati, kako bo tekma potekala in kaj bom v določenih situacijah storil.
Ima morda tudi selektor Veselin Vujović kakšne metode sproščanja za celotno moštvo?Selektor se predvsem osredotoči na svoje govore pred tekmami, s katerimi nas motivira in spodbudi, da smo še bolj 'našponani'.
Kako se ujameta s selektorjem Vujovićem?Vse je super. Sodelujeva tako, kot trener in kapetan morata. Ker sem njegova podaljšana roka na igrišču, komunicirava nekoliko več kot bi drugače, kar je povsem normalno in potrebno.
Poleg vloge kapetana ste postali tudi igralec z največ nastopi v reprezentanci. Vam to veliko pomeni?Nikoli nisem bil eden tistih, ki gledajo na individualne dosežke in nagrade. Veliko več mi pomeni kolektiv, torej dosežki z ekipo. Je pa to dokaz, da sem bil vedno predan reprezentanci, torej pravi patriot, ki nikoli ni razmišljal o tem, da bi zavrnil vabilo v izbrano vrsto, hkrati pa tudi potrdilo, da sem bil v karieri ves čas na pravi poti. Zahvala za to gre seveda tudi moji ekipi, brez katere nikoli ne bi prišel do vrha lestvice nastopov v reprezentanci.
Kako pa je z vlogo mentorja v reprezentanci?Kot kapetan imam nekoliko več odgovornosti, hkrati pa zaupanje in spoštovanje soigralcev, kar mi ogromno pomeni. Glede tega je vse v najlepšem redu. Seveda se zgodi tudi, da pride kateri od mlajših igralcev k meni in me poprosi za kakšen nasvet, s čimer nimam težav. Rad opravljam vlogo nekakšnega mentorja. Ekipa je zares povezana, zato mi je v čast, da se bom lahko s fanti v reprezentanci boril na olimpijskih igrah.
Ste si, ko ste začenjali kariero, kdaj predstavljali, da boste zbrali več kot 218 nastopov za slovensko reprezentanco?To je zares ogromna številka. Olimpijske igre v Riu de Janeiru so najlepše darilo za celotno reprezentančno kariero. Ne bi je mogel končati na lepši način. Upam samo, da bo zraven prišel še vrhunski rezultat. Če bi se zgodilo kaj takšnega in bom obenem še v vlogi kapetana, bom verjetno ostal brez besed. Že zdaj sem, ko samo pomislim na kaj takega.
Torej ste odločeni, da po olimpijskih igrah končate reprezentančno kariero?Bolj ali manj sem.
Za konec še vprašanje o virusu zika, zaradi katerega je sodelovanje na olimpijskih igrah odpovedalo kar nekaj športnikov – vas je kaj strah virusa, ki je močno prizadel prav Brazilijo?O tem sem s soigralci ne pogovarjamo veliko in nas glede tega ne skrbi. Imamo veliko drugih skrbi, poleg tega pa sem prepričan, da bodo v Riu de Janeiru poskrbeli, da vse skupaj ne bo tako grozno, kot se morda omenja v različnih medijih. Strahu zato ni.
